Subscribe:

petek, 16. marec 2012

SPREJEMANJE


     Pa pojdimo … mogoče zadnji prispevek tu, ali pač. Vsekakor pa naj bi bilo tole ena pika na i, dogodkom, razmišljanju, dejanjem. Grem v stilu, navdihu iz SP, kjer v priliki o izgubljenem sinu, kateri je bil v skrajni agoniji, lahko doumimo pomembnost načina; Šel je vase!! Ja, zamislil sem se, poglobil do obisti in še dlje.
    Menim, da je sprejemanje  tako pomembna stvar, da bi jo lahko poimenovali “prvi zakon osebne rasti”. Sprejemanje preprosto pomeni to, da vidimo stvar, človeka, zadevo, .. takšno kot je in rečemo: “Tako je”.
Sprejemanje ni odobravanje, strinjanje, dovoljevanje, pooblaščanje, kaznovanje, rivalstvo, dogovarjanje, vdanost, sočutje, podpiranje, potrjevanje, ohranjanje, zagovarjanje, odtegovanje, preverjanje, krepitev, vzgajanje, opogumljanje, pospeševanje, promoviranje, dodajanje, dajanje potuhe ali kaj podobnega.
Sprejemanje pomeni reči: “To je tako kot je, in kar je. Je tako kot je.”  Lahko dojamemo sprejemanje?
     Dokler resnično ne sprejmemo vsega, ne moremo videti jasno. Vedno bomo gledali skozi filtre, “treba je”, “morali bi”, “nujno je”,  predsodkov.
Ko se realnost spopade z našo predstavo o tem, kakšna bi morala biti realnost, realnost vedno zmaga. Spustimo nekaj v prepričanju, da gravitacija ne bo delovala. Vseeno bo padlo. Tega ne maramo (to je, imamo težavo, da bi to sprejeli), zato se, ali spopadamo z realnostjo in postajamo vznemirjeni, ali pa se od nje odvrnemo in postanemo ne-zavedni. Če smo vznemirjeni ali ne-zavedni - ali pa če zaradi neke stvari nihamo med tema dvema - se lahko vprašamo: “Kaj pri tem ne sprejemam?”
Sprejemanje ni stanje pasivnosti ali nedejavnosti. Ne pravim, da ne moremo spremeniti sveta, nadomestiti slabo z dobrim, zlo z dobroto. Sprejemanje je dejansko prvi korak k uspešnemu delovanju. Če ne sprejmemo situacije takšne kot je, potem bomo imeli težave pri njenem spreminjanju. Še več, če ne sprejmemo situacije, potem nikoli ne bomo resnično vedeli, če je situacijo potrebno spremeniti.
     Ko sprejmemo, se sprostimo; dopustimo; postanemo potrpežljivi. To je prijeten položaj, tako za sodelovanje kot za odhod. Ostati in se boriti (celo za smešne stvari: kolikokrat smo resnično trdno poskušali doseči dobro počutje?) ali zbežati z gnusom ali v strahu ni ravno izpolnjujoč način življenja. Je pa neizogiben rezultat ne-sprejemanja.
Vzemimo si nekaj trenutkov in premislimo o situaciji, s katero nismo zadovoljni - ne o največjem bremenu v življenju, ampak le o preprostem dogodku, zaradi katerega smo čemerni. Sprejmimo vse v zvezi s to situacijo. Naj bo tako kot je. Kajti, navsezadnje je tako, ali ne? Poleg tega se bomo bolje počutili, če jo sprejmemo.
Potem ko jo sprejmemo, in vse v zvezi z njo, je še vedno verjetno ne bomo marali, vendar pa jo lahko nehamo sovražiti ali se je bati. V najslabšem primeru bomo sovražili ali se bali nekoliko manj.
    To je resnična vrednost sprejemanja: glede življenja in sebe se počutimo bolje. Vse, kar je rečeno o sprejemanju, se nanaša na stvari, ki smo jih naredili (ali pa pri tem nismo uspeli). Dejansko je vse, kar smo rekli o sprejemanju uporabno še posebej za naša presojanja o sebi.
Vse stvari, za katere menimo, da bi jih morali storiti, pa jih nismo, in vse kar smo storili, pa menimo, da ne bi smeli, enostavno sprejmimo. Pač naredili smo (ali pa ne). To je realnost. To je tisto, kar se je zgodilo. Preteklosti ni mogoče spremeniti. Lahko se z njo borimo, ali pa se delamo, da se to ni zgodilo, ali pa to sprejmemo. Predlagam zadnje. Življenje v krivdi, strahu in ne-zavedanju je najmanj ne preveč veselo.
Celo prvovrsten redoljub kot Sv. Pavel je priznal: “To, kar bi moral narediti, ne naredim, in tistega, kar ne bi smel, storim.” In to je človek, ki je vedel, kaj mora delati! Naslednjič, ko odkrijemo, da delamo nekaj, kar ne bi “smeli”, ali pa, ko ne bomo nekaj naredili, kar bi “morali”, to lahko prav tako sprejmemo.  
Ko se nahajamo že pri tem, potem lahko prav tako sprejmemo vse naše bodoče prestopke zoper tisto, kar bi “morali”, na tem svetu. Naredili bomo prestopke. Ne, da nujno odobravamo prestopke. Ampak sprejemamo dejstvo, da človeška bitja počnejo takšne stvari; in če še nismo sprejeli našega človeštva - z vso veličastnostjo in neumnostjo, ki je v njem - potem je mogoče sedaj dober trenutek za začetek.
   Ko se nahajamo v stanju ne-sprejemanja, se je težko učiti. Stisnjena pest ne more sprejeti darila in stisnjena psiha - trdno odločena proti realnosti, ki se je ne sme sprejeti - ne more z lahkoto sprejeti lekcije.
Sprostimo se. Sprejmimo to, kar se že odvija - najsi to počnemo mi, ali nekaj izven nas. Nato poiščimo nauk. Zagotovo ne bomo uživali v vsem, kar se odvija v življenju, lahko pa uživamo ob dejstvu, da je, ne glede na to, kaj se dogaja, “tu nekje skrit nauk.” . Brez sprejemanja, da smo le ljudje in ne svetniki, nauka ne bomo našli.

četrtek, 15. marec 2012

POT ALI CILJ

    V  življenju pride čas, ko končno dojameš ... Ko se, sredi vseh svojih strahov in svoje norosti, nenadoma ustaviš na mestu in glas nekje v tvoji glavi zakriči ... DOVOLJ! Dovolj bojevanja in joka in obtoževanja in mučenja, da bi se obdržal. Nato si, kot otrok, ki se umiri po izbruhu, obrišeš solze in začneš na svet gledati z drugačnimi očmi  ... To je tvoje prebujenje.  Zaveš se, da je čas, da prenehaš upati in čakati, da se bo nekaj spremenilo ter da se bosta sreča in varnost čudežno pojavili na obzorju. Zaveš se, da v resničnem svetu ni vedno pravljičnih koncev in da se mora vsako zagotovilo »srečno do konca svojih dni« začeti s tabo ... In v procesu se skozi sprejemanje rodi občutek jasnosti. Prebudiš se v dejstvo, da nisi popoln in da te ne bo vsakdo vedno ljubil, cenil,.. ali odobraval tega, kdo ali kaj si ... In to je v redu. Pravico imajo do lastnih pogledov in mnenj  .
    Naučiš se, kako pomembno je ljubiti in spodbujati sebe ... In v procesu se skozi samo-sprejemanje rodi na novo najdeno zaupanje. Prenehaš se pritoževati in kriviti druge ljudi za stvari, ki so ti jih naredili – ali ki jih niso naredili zate – ter se naučiš, da je edina stvar, s katero lahko računaš, nepredvidljivo. Naučiš se, da ljudje ne govorijo vedno tega, kar mislijo, in da ne mislijo vedno tega, kar govorijo, ter da ne bo vedno vsakdo tu zate in da ni vedno vse o tebi... Tako se naučiš postaviti zase in poskrbeti sam zase ... In v procesu se skozi zanašanje nase rodi občutek varnosti.
Prenehaš obsojati in kazati s prstom ter pričneš sprejemati ljudi take, kot so, ter se naučiš spregledati njihove pomanjkljivosti in človeške spodrsljaje ... In tako se skozi odpuščanje rodi občutek miru in zadovoljstva. Naučiš se odpreti novim svetovom in drugačnim pogledom. Na novo prevrednotiš in na novo opredeliš, kdo si in za kaj se resnično zavzemaš.
    Naučiš se razlike med hoteti in potrebovati ter pričneš opuščati doktrine in vrednote, ki si jih prerasel ali ki jih nikoli sploh ne bi smel ponotranjiti. Naučiš se, da sta moč in slava v ustvarjanju in prispevanju, in prenehaš manevrirati skozi življenje samo kot »potrošnik«. Naučiš se, da načela, kakršni sta poštenost in integriteta, niso zastareli ideali minule ere, temveč malta, ki drži skupaj temelje, na katerih si moraš zgraditi življenje. Naučiš se, da ne veš vsega, da ni tvoje delo rešiti svet ter da ne moreš naučiti prašiča peti. Naučiš se, da je edini križ, ki ga moraš nositi, tisti, ki si ga izbereš, ter da mučenike zažgejo na grmadi. Nato se učiš o ljubezni. Naučiš se gledati na razmerja, kot dejansko so, ne kot bi ti rad, da bi bila. Naučiš se, da sam ne pomeni osamljen.
    Prenehaš se truditi, da bi nadzoroval ljudi, situacije in izide. Naučiš se ločevati med krivdo in odgovornostjo ter se zaveš pomembnosti postavljanja mej in učenja, naučiš se reči NE. Prav tako se prenehaš tako zelo truditi, da bi zgladil stvari in zanemarjal svoje potrebe.
   Naučiš se, da v življenju večinoma dobiš tisto, kar verjameš, da si zaslužiš, ter da je večina življenja resnično prerokba, ki se izpolnjuje. Naučiš se, da se je za vredne stvari vredno potruditi ter da je želeti, da bi se nekaj zgodilo, nekaj drugega kot delati v smeri, da bi to naredil.
     Kar je še bolj pomembno, naučiš se, da potrebuješ za to, da bi dosegel uspeh, smer in vztrajnost. Naučiš se tudi, da nihče ne more vsega narediti sam ter da je v redu tvegati in prositi za pomoč. Naučiš se, da je edina stvar, ki se je moraš resnično bati, strah sam. Naučiš se stopiti naravnost v in skozi svoje strahove, ker veš, da lahko preneseš vse, kar se bo zgodilo, ter da se z vdajo strahu odpoveš pravici živeti življenje pod lastnimi pogoji. Naučiš se boriti za svoje življenje in ne zapravljati ga živeč pod oblakom viseče obsodbe. Naučiš se, da življenje ni vedno pošteno, da ne dobiš vedno tistega, kar misliš, da si zaslužiš, ter da se včasih slabe stvari zgodijo nič hudega slutečim, dobrim ljudem ... In naučiš se, da tega ne vzameš vedno osebno.
    Naučiš se, da te nihče ne kaznuje ter da vse ni vedno krivda nekoga. Je samo življenje, ki se dogaja. Naučiš se priznati, ko nimaš prav, ter graditi mostove namesto zidov. Naučiš se, da morajo biti negativna čustva, kot so jeza, zavidanje in zamera, razumljena in preusmerjena, ali pa bodo zadušila življenje v tebi in bližnjih.  Naučiš se biti hvaležen in najti zatočišče v številnih majhnih stvareh, ki jih jemljemo za same po sebi umevne, stvareh, o katerih milijoni ljudi po svetu lahko samo sanjajo: poln hladilnik, čista tekoča voda, mehka topla postelja, dolga vroča prha.
Nato začneš sam prevzemati odgovornost zase in obljubiš si, da se ne boš nikoli izdal ter da se ne boš nikoli, res nikoli, zadovoljil z manj .

Na koncu se, s pogumom v svojem srcu, odločiš, globoko vdihneš ter začneš oblikovati življenje, kakršnega želiš živeti in najbolje kot zmoreš.

sreda, 14. marec 2012

ČUSTVA

     Jeza, žalost, strah, veselje, ljubezen, presenečenje, sram… čustva oblikujejo naše življenje. Zaradi njih je naš vsakdan prijeten ali neprijeten. Čustva nam življenje popestrijo ali zagrenijo. Določajo naš uspeh, učinkovitost in srečo, odvisno pač od tega, kakšne narave so in kako se z njimi soočamo.
   Oxfordov angleški slovar navaja naslednjo definicijo: »Čustvo je vsako razburjenje ali beganje uma, občutka, hrepenenja; vsako vihravo ali vznemirjeno duševno stanje.« A na praktični ravni vsi zelo dobro vemo, kaj čustvo pomeni in kako vpliva na naše življenje. Občutimo lahko ogromno različnih čustev, od najenostavnejših (strah, ljubezen, veselje, žalost, …), do tako imenovanih sestavljenih čustev (krivda, ljubosumje, …). Žal nas o pomenu čustev in ustreznemu soočanju z njimi nikoli niso posebej učili, rezultat tega si lahko pogledamo na naslovnih straneh dnevnega časopisja.
    V starih časih so bili ljudje prepričani, da se Sonce vrti okoli Zemlje, saj so se zanašali na tisto, kar je izgledalo, bilo vidno, na zunaj – resnica pa je, kot vemo, ravno nasprotna. Dokler so naši predniki verjeli, da je Zemlja središče vsega, toliko časa niso mogli napredovati v poznavanju vesolja. Povsem enako je danes z razumevanjem človekovega čustvenega sistema. Ljudje verjamejo, da so naša čustva rezultat dogodkov, ki jih doživimo v zunanjem okolju. Skoraj vedno mislimo, da se najprej nekaj zgodi, in ta dogodek v nas prebudi določena čustva. Čeprav je tako videti na zunaj, pa je resnica, tako kot v vesolju, ravno nasprotna. In dokler bomo verjeli, da so naši občutki in čustva odvisni od zunanjih okoliščin, bo napredovanje v poslovnem in zasebnem življenju počasno.
    Smo se naprimer ob  zadnjem nenadzorovanem izbruhu jeze vprašali, od kod vendar vsa ta čustva izvirajo, potem bomo mogoče v naslednjih besedah našli odgovor: »Ljudje smo tisto, o čemer razmišljamo. Vse, kar imamo, smo ustvarili s svojimi mislimi, z njimi ustvarjamo svet.« Misli so zelo pomemben dejavnik v našem čustvenem življenju. Z vsako mislijo, ki vznikne v našem umu, predramimo določeno čustvo. Kakšno je to čustvo, je precej odvisno od tega, kako smo misel obarvali. Če recimo nekega večera v sobi zagledamo velikega, črnega pajka, se v nas najprej oblikujejo misli. Te se v glavnem negativne, v tonu: »Joj kako grd pajek, zagotovo je nevaren!« in se v trenutku soočite z negativnim čustvom strahu, ki nas ohromi in pogosto sproži še mnoga druga zavirajoča čustva. Lahko pa so te misli pozitivne, recimo: »Kako čudovito, zvečer prinaša pajek srečo!« in v vas se prebudijo pozitivna in odobravajoča čustva.
    Če torej drži, da čustvo prebudi misel, potem ni res, da nas  je recimo prijatelj razjezil. Prijatelj je storil, kar je storil, nas so v bistvu razjezile naše lastne misli, s tem, ko se naša pričakovanja niso ujemala s tistim, kar smo dejansko prejeli. Ni res, da nas je partner prizadel. Partner je naredil, kar je naredil, vse ostalo pa smo si s svojimi mislimi povzročili sami. S tem, ko verjamemo, da nas nekaj ali nekdo pripravi, do neprijetnih čustev, se samodejno označimo kot žrtev zunanjih okoliščin in ne le to, da za svoje počutje in čustva ne bomo prevzeli odgovornosti, tudi spremeniti jih ne bomo mogli in ustvariti nova, takšna, ki nam bodo koristila v življenju.
    Včasih nam čustva povzročajo tako globoke stiske (potrtost, jezo, ljubosumje, tesnobo), da bi se jih najrajši za vselej znebili. Smo že kdaj razmišljali, kako bi izgledalo življenje brez čustev? Ko še niso poznali drugih metod, so nevrologi uvedli zdravljenje duševnih bolezni z lobotomijo . S tem so pacienta »odrešili« čustvenih muk in negativnih čustev, kar pomeni, da ni občutil več nobene stiske, žalosti, jeze, strahov, tesnobe in vseh drugih negativnih čustev. Takšen poseg je bil seveda zgrešen, saj so človeka obenem »oropali« tudi za vsa pozitivna čustva, pravzaprav za večino njegovega čustvenega življenja.
Predstavljajmo si življenje, ko bi na vsak dogodek gledali povsem neprizadeto, hladno in odmaknjeno? Zavedati se moramo, da so taka pozitivna kot negativna čustva del nas in da ima njihov obstoj nek razlog. Pozitivna čustva nam sporočajo, da smo na pravi poti, da delamo prav in nas spodbujajo, prav tako pa imajo tudi negativna čustva pomembno in koristno vlogo.
     Če so negativna čustva pomembna in koristna, zakaj potem omejujejo moje življenje? Zakaj me zavirajo in me puščajo na cedilu, takrat ko je to najmanj potrebno? Prvi razlog je ta, da čustev ne razumemo (nismo čustveno pismeni) in drugi, še bolj odločilen, ker se ljudje s čustvi pogosto enačimo. Z njimi istovetimo svoj ‘jaz’, in prav to je tisto, kar najbolj oteži situacijo.
Velja sprejeti da mi nismo naša čustva. Smo človek, ki doživlja svojevrstno izkušnjo. Če nas je denimo strah, ne pomeni, da smo strahopetec, temveč nekdo, ki doživlja čustvo strahu, zaradi svojih misli, ki zbujajo strah. Če smo jezni, ne pomeni, da smo agresivneži, temveč nekdo, ki se sooča s čustvom jeze, ker v njem prevladujejo »jezne misli«. Če bi svoj ‘jaz’ ločevali od čustev, potem se jih ne bi več bali, jih ne bi zavračali, se jim ne bi izogibali, ampak bi jih sprejeli kot učitelje, ki nam sporočajo, kje smo skrenili iz poti in kako se obrniti v pravo smer, k bolj polnemu življenju

nedelja, 4. marec 2012

DOLGA POT

Ja, zgodaj sem začel. Počasi, a z vso gotovostjo je napredovalo. Neumorno. Dan za dnem, iz meseca v mesec. Leta so se nabirala, rušili še ne zgrajeni mostovi, uničeval alkohol, sebe in druge. Bili so premori …. Zanemarljivo. Vse se je nadoknadilo in to dvojno. Poti nazaj na začetek ni bilo, le ruševine. Naprej, z vso silo, z vso vnemo, žejo, željo, hotenjem. Prizadeti sem moral vse.  Svoja želja, želje in zahteve drugih po prenehanju so se vselej izjalovile, dokler nisem kapituliral. Ja, 18 let kalvarije, kjer je bilo več kt 14 postaj.  Popiti sem moral vse kar mi je bilo namenjeno. Za veliko cisterno bi bilo vsega alkohola, za 14.000 litrov in več . Pa ... bilo je, zgodilo se je.
Ko sem prišel v AA je bilo moje življenje razsuto zaradi alkoholizma. Lahko sem se osredotočal samo na življenja drugih, njihove načine in na to, kako in kakšni krivci za mojo bolezen so bili, kako so me prizadeli in pripomogli k bolezni. Njihova pričakovanja do mene so bila prav to – »moja pričakovanja«. Trajalo je kar nekaj časa, da sem se lahko osredotočil nase. Šele takrat se je lahko začelo moje dolgo in boleče okrevanje. Vključil sem se v korake, izročila  in izhodišča – zapuščino AA-ja. Preko sebi enakih sem začel dobivati in kasneje tudi dajati. Srečanja so postala moje smernice za spokojnost, skupnost in učenje, kako solidno delovati in živeti.
Praznovanje – kakšna beseda za opis mojega okrevanja! Vsak dan je nov dan za proslavljanje mojega okrevanja. Zaobjeti skupinsko zavest, da razširimo svoj krog upanja – to vidim kot način, da objamem svojo skupino in sem odprt za druge. Prvo izročilo mi pravi, da naj bi bil naš skupni blagor na prvem mestu, da je napredek članov odvisen od enotnosti.
Naučil sem se zaupati višji sili (za katero sem si izbral ime Bog) in mu dovolim da prevzame nadzor nad stvarmi, nad katerimi nimam moči. Breme tega, da morem vse sam popraviti, je zdaj le del moje preteklosti.  Geslo »pustiti in bogu prepustiti« hranim v moji osebni spominski banki, pripravljeno za uporabo v trenutku. Vsak dan vsaj kanček poskušam slišati in delati po Božji volji. Sem samo orodje, ki sem mu na razpolago, da se sporočilo AA prenaša na druge. Tega sem se naučil v dvanajstem koraku. Predpogoj za vse pa je prvi korak, kjer sem priznal svojo bolezen, priznal da sem pred alkoholom nemočen. Uvidel da se mi ni potrebe boriti z njim, da mi ni potrebe piti.
»Moji ljudje« so me naučili nečesa, kar rečem vsak dan, preden se moj dan začne: »Bog, tvoj dan je, naj bo po tvoje, ne moja ampak tvoja volja naj se zgodi«. Nato sem pripravljen sprejeti izzive dneva, kateri bi bili drugače še težji.  Ja velikokrat se počutim vznemirjen, prestrašen, pa kaj , On je z mano, kaj pa se mi more nerešljivega zgoditi. Bog še ni zaključil z mano. Še me čaka marsikaj.  Od takrat naprej sem našel svoj smisel v življenju, ki je, da zaobjamem skupnost AA, prenašam sporočilo drugim  in udejanjam načela na vseh področjih svojega življenja, da napredujem v dobrem.
Bog mi odkriva kako lahko izpolnim svoj smisel. Morda je to mentorstvo drugim, služenje v smislu vodenja skupine in predstavništvo. Vem, da sem še vedno na vseživljenjskem popotovanju, vse dokler Bog ne dokonča z mano!  Zaenkrat gre pa že ali pa šele 12. leto. Heroj ?  Daleč od tega. Le človek sem. Zato pa naj mi On, ki je pot, resnica in življenje daje sproščenosti, da sprejmem kar ne morem spremeniti, poguma, da spremenim kar lahko, ter modrosti, da bi ločil med tem dvojim.  
Hvala mu pa tudi za vse dosedanje, za dobro in manj dobro. Zavoljo tega osebnega iskustva, na bolezni, preizkušnje, poti, spremembe, na načine, na ljudi  ... sedaj gledam malo drugače.
Sem zato tolk drugačen ?? Nesprejemljiv ? 

nedelja, 26. februar 2012

NESOGLASJA

... prepiri in nerazumevanje so spremljajoči del  odnosov. Kot sami vemo, bi se lahko mnogim prepirom izognili, jih skrajšali, ali  jih razrešili na drugačen način. Vendar kako? Rešitve iščemo v svetu možnosti, ki jih trenutno vidimo. Naše gledanje je omejeno z preteklimi izkušnjami, predstavami, idejami, pričakovanji. Če se odnos sprevrže v boj moči in dokazovanje lastnega prav, se večkrat zgodi, da se vrtimo v začaranem krogu. Kljub naporom, ki jih vlagamo in raznim poskusom ne dosežemo harmonije in miru, po kateri hrepenimo. Iskanja gredo dalje, ker iščemo le nek cilj, ki zaradi ran ni dosegljiv in nikoli nismo zadovoljeni.  
      Večkrat so problemi v odnosih posledica »ranjenosti«, ki jo nosimo v sebi še kot otroci. Občutki, ki privrejo na dan pri določenemu konfliktu, ponavadi niso toliko odziv na dejansko situacijo, temveč spomini na dogodke, ki so se nam zgodili. In ... odziv je ponavadi napačen. Ali je pasiven ali agresiven, ter sploh ne ustreza dejanski situaciji, marveč jo še poslabša. Večina ranjenosti se zgodi v predverbalni fazi našega razvoja in zato o tistih dogodkih nimamo spomina. Kljub temu pa telo nosi zapise o vsemu, kar se nam je zgodilo in nerazrešeni občutki nam v določenih sprožitvenih situacijah privrejo na dan kot nerazumljivi strahovi ali močna prizadetost, občutki obupa, zapuščenosti, strah pred izgubo ljubljene osebe.
   Odnos, ki bi mogel biti topel, prostor v kateremu se počutimo podprti in sprejeti se večkrtat spremeni v bojišče, kjer se bojujeta dve osebi vsaka s svojo resnico, svojimi pogledi, podprtimi z preteklostjo.. Vsak si želi biti slišan, sprejet, podprt in to od drugega kar zahteva na najrazličnejše načine. Izsiljevanja, manipulacija, ... .  Zato se obtožujemo, dokazujemo, prizadevamo in na koncu ostanemo neslišani, nerazumljeni in nepotešeni. Na vsako "provokacijo" odreagiramo z užaljenostjo, prizadetostjo, z agresijo. Hočemo doseči mir in harmonijo na način, ki povzroča še več bolečin in odmaknjenosti. En drugemu ne moremo dati kar od staršev nismo prejeli in največkrat se vidimo take, kot so nas videli naši starši. Ponavadi samovrednotenja ni  kar se kaže  kot občutek notranje prisile, kratkotrajno zadovoljstvo ob uspehu, sram ob neuspehu. Prilagoditvene veščine so slabe, samokritičnost pa visoka. Stalno je prisoten občutek starševskega neodobravanja, ki ga spremlja zamera do staršev.
    Značilna je tudi hitra čustvena ranljivost. Povezana je z negativnimi občutki do drugih, saj visoka čustvena ranljivost pomeni tudi več bolečih izkušenj.  Ker tak človek nezavedno vse življenje išče brezpogojno ljubezen, za katero je bil v otroštvu prikrajšan, je skor vedno  razočaran.
    Bi zmogli pridobiti občutek svobode, zavedanje lastne moči. Zmoremo prepoznati konflikte kot priložnost za osebno rast. Lahko opustimo obremenjenost s preteklostjo, težo preteklih izkušenj, čustveno prtljago našega življenja ?? Bi lahko izplavali iz labilnosti in začeli delovati, živeti asertivno ??

    Dokler ne spustimo preteklosti, tudi sedanje situacije ne moremo gledati objektivno; na sprotne izzive odreagiramo obremenjeni s preteklimi izkušnjami. Nagnjeni smo da krivimo drugega ali sebe, da ne vidimo izhoda iz določene situacije.  Se bojimo sprememb ali ne vidimo pozitivne plati, ki nam jo spremembe prinašajo ??

petek, 24. februar 2012

ŽIVLJENJE

     Bil je srednje rasti, plečat kmečki fant. Čisto črni lasje in prav taki brki so poudarjali ali pa tudi skrivali resnost, vsekakor pa  dopolnili osebnost. Tone so ga klicali, čeprav so v krstno knjigo, daleč pred 2.sv. vojno zapisali Anton. Zelo zgodaj se je soočil z izgubo očeta, krepil pa se je ob plemeniti materi , dveh sestrah in treh bratih. Nekje v šestdesetih letih je spoznal Marijo iz  bližnje vasi. Bila je v šolah,  so včasih znali povedati. Ampak zaradi nepravega glasu  ni uspela v želji postati učiteljica in se je morala zadovoljiti le z pomožnimi pisarniškimi opravili na občini. Veš, še doda, dobra je bila za ljudi, mnogim je pomagala. V tistih časih je to mnogo pomenilo.  Skratka .... všeč sta si bila, s kolesi ali pa peš sta premagovala razdaljo med vasmi, ali pa nekje na sredi se srečevala.  Vzela sta se tik pred zimo in nekam do morja je bilo poročno potovanje. Tja v toplejše kraje.
   Tekli so meseci, imenjavali se letni časi, delo na moževi kmetiji je šlo naprej, ma bila je grenkoba. Čakali so, čakali  in dočakali. Ni obupala, verovala je.  Naposled je po šestih letih negotovosti, žalosti, zdravljenj, splavov, pri srcu Marije nastala toplota. Na ustnice se je narisal nasmešek. Ja je, bo ! Z vso gotovostjo je začelo rasti novo, težko pričakovano bitje. Na jesen istega leta srečna starša povijeta krepkega dečka.  Mati Marija je bila tega dogodka nepopisno vesela, kajti iz vseh vidikov je bila nosečnost in rojstvo nemogoče. Se je pa v letih, čakanja, prošenj in molitev, zaobljubila, da če kdaj povije otroka, poroma v Lurd. To je tudi storila. Ko je sine imel par mesecev ga je izročila v varstvo tašči in šla. Z avtobusom je šla, za 5 dni, tam se je zahvalila in priporočila v varstvo vse, vse tri. Nekaj je na tem, je za verjeti tudi v te moči, milosti.
    Narava, medicina, čas ali karkoli že, do ponovnega “blagoslovljenega stanja” ni prišlo, zato je deček odraščal brez bratov in sester. V tem smislu je bil sam. Sam za igro, delo, travme in radosti. Otroštvo mu je potekalo prijetno, čeprav je Tone, vse prevečkrat pregloboko pogledal v kozarec. Očeta je izgubil prezgodaj, pa mu je težko, so rekli. Takrat je na  domačiji živela še Tonetova mati in sin oz. brat Jože. Mama Zofka so jo klicali. Bila je zgarana kmečka ženica. Izguba moža, sina in vojna vihra, so pustile sledi. Drobnih oči, dobrodušna in njen  pogosti molk je veliko dal, veliko povedal. Včasih več kot besede.
   Oče je par let po sinovem rojstvu pustil službo in ostal doma na kmetiji in se s tem tudi malo več posvetil sinu. Bolj  ga vključeval v delo, spremljavo, ... . Manj vsega je bilo na ramenih mame Zofke. Čeprav kmetija ni prinesla kakšnega bistvenega  dohodka, jim je z plačo Marije kar dobro šlo. Znala je in iz malega narediti obilno, iz narobe prav, pa naj je bilo to z denarjem, hrano ali oblačili. Oba starša sta bila fantu vzor za delo, uspešnost, ma ja , neka prijetnost je bila. Verjetno pa je imel deček željo po domačih vrstnikih, sploh ko je bilo okoli sosedov  “drobiža” polno. Preko dneva je že bil z njimi, ampak jutra in večeri so bili bolj prazni. Zaposlil se, razvedril, kaj naredil, je pogosto kar sam.
    Predšolska leta so, sedaj že korenjaka, ter dom in okolje, zaznamovala z najsilovitejšimi doživetji in zaznambami za vse nadalnje življenje. Dogajale so se stvari na katere kratkohlačnik ni imel vpliva, pisale pa so se kot velike, pomembne črke v prazno knjigo, kjer vsi listi ostanejo. Mogoče le malo obledijo, porumenijo, včasih izgubijo čar. Učilo se je. Ja zelo. Z grajanjem, obsojanja. S sovražnostjo, nasilnosti. Z doživljanjem strahu, zaskrbljenosti. Pa tudi  poštenosti in pravičnosti. Prijaznost in pozornost je prinesla spoštovanje. Iz občutkov sprejetosti tudi ljubezen do drugih ni ostala tuja.
      Iz  doživljanja prijateljstva, pa se je ta fant  naučil, da je svet lahko zelo prijazen kraj za življenje.

petek, 17. februar 2012

ZA EN LEP DAN

   Naj zveni še tako egoistično, ampak najpomembnejši človek v življenju, ki ga imamo, smo mi sami. Če sami s seboj nismo zadovoljni, tudi drugi ne bodo z nami, mi pa jim ne bomo mogli pomagati in deliti z njimi dobre volje in pozitivnosti. Ne obremenjujmo se z drugimi in o tem kaj le ti mislijo o nas. Če se spomnim stavka Luise Hay, ki med drugim pove; Kaj si drugi mislijo o nas, ni niti najmanj naša stvar, ji lahko le pritrdim. Če se sami ravnamo po tem, da damo v vsaki situaciji od sebe vse, česar smo v tistem trenutku zmožni, bi moralo biti dovolj. Smo gospodarji svojih misli in če se odločimo, da bomo pozitivni, je to največ kar lahko naredimo za naš dober dan.
   Velikokrat so majhne spremembe, tako velike, da je dan močno lepši. Rutino ali celo nezadovoljstvo  lahko izboljšamo že z malenkostnimi spremembami.
- Zgodnje oz. vsaj zelo pravočasno vstajanje nudi več časa, za naprimer prijetnejši zajtrk, bolj dolgo kavico in lahko že s tem zelo dobro začnemo dan, še predno se je dobro začel.
- Posvetimo pozornost stvarem, ki jih počnemo. Če jemo, jejmo. Televizija ali branje nekak ne sodi zraven. Hrana bo prijetnejša in boljšega okusa, brez prisotnosti politikov ali Mehiške limonade. Podobno je pri vseh stvareh, namenimo jim pozornost.
- Pričakujmo le dobre stvari in najboljše razplete in tudi sami delujmo v tem smislu pozitivnosti. Rezultati mogoče nebodo takojšnji, vidni pa bodo zagotovo.
- Bodimo potrpežljivi in tolerantni do drugih. Skušajmo nadzorovati svoje akcije, reakcije. Nervoza ni prijetna  v nobeni situaciji in za nikogar.
- Včasih ustavimo pred prehodom za pešce in dajmo človeku prednost. Oni se bo počutil odlično in hvaležno, mi pa tudi, ker smo mu polepšali trenutek.
- Pri stiku z ljudmi na cesti, v trgovini, službi, ... poleg pozdrava ponudimo še prijazen pogled, mogoče nasmeh, dodatno besedo, dve. Tudi nazaj bomo dobili dobro voljo.
- Odločajmo se, da stvari urejajmo umirjeno, brez panike, z solidno voljo. Pred neprijetnimi opravili se “pogovorimo” sami s sabo pa se jih bomo lotili bolj pozitivno.
- Ne širimo slabih novice. Ne obrekujmo in opravljajmo. Raje se pogovarjajmo o lepih stvareh, ki so se zgodile. Verjetno bo tu ugotovitev, da se o tem nekoliko teže pogovarjamo. Nekatere lepe stvari celo ne zanimajo !?
- Na poti domov ali proti koncu dneva si po možnosti  kupimo priljubljeno čokoladico, bombon, .. Kot nagrada za uspešen dan, čeprav ga mogoče še ni konec.
- Izogibajmo se negativnim novicam in  neugodnemu (črnemu)premišljevanju. Raje pojdimo na sprehod, mogoče stran ali dve dobre knjige, klepet z najbližnjimi. Tudi spanje bo vsled tega prijetnejše, ker ne bo “katastrofalnih” novic, ki jih širijo ljudje in mediji.
- Zahvalimo se v mislih za lepo preživet dan sebi in drugim. Na mestu je mogoče odločitev, da bo jutrišnji dan vsaj tak, če ne še boljši. Pač, ker je odvisen od naše svobodne volje.

sreda, 15. februar 2012

(NE)ZAUPANJE IN PREVIDNOST

    Naravno je da smo kdaj zaskrbljeni, ni pa, da smo kar naprej in da več moči in časa odmerjamo skrbem o problemih, kot iskanju rešitev zanje.
Previdnost je zaželena, težave pa si nakopljemo, ko zaradi enega gnilega jabolka začnemo verjeti, da so takšna vsa, težko zaupamo in tonemo v skrbi, namesto da bi se soočili s problemi. Če naj se izkopljemo iz prezaskrbljenosti , ki nas hromi, naj bi najprej odkrili zakaj smo osvojili ta miselni in vedenjski vzorec, s katerim si mečemo polena pod noge.
    Sprehajamo se po mestu in opazimo nasmešek osebe, ki jo prvič vidimo. Se nasmehnemo nazaj, mogoče izmenjamo besedo, dve, ali pademo v skrbi kaj neki hoče od nas, od kod nas pozna, mogoče gre za zasledovalca, nam želi kaj hudega? "Kliče" nas zobozdravnik, mi pa se ne moremo odločiti katerega in kdaj naj izberemo ? Kaj pa če nam izpuli zdrav zob, načetega pa pusti ? Vstopimo v taksi in odrevenimo ob pogledu na mladega zanemarjenega voznika. Nas bo pripeljal prav in pošteno ? Take in podobne skrbi napadejo ljudi ki so preveč nezaupljivi. Le to pa je največkrat posledica travme ali razočaranja v preteklosti, najpogosteje  v otroštvu. Napr. Otrok je odraščal ob neresnih in nerodnih starših, kjer je bila po vsej verjetnosti kakšna psihična okvara ali zloraba substanc. Tak otrok se je naučil, da se ne more zanesti nanju. Če je hotel kaj urediti je moral postoriti sam, ker drugi(starši) sploh ne bodo ukrepali. V odrasli dobi se ta oseba sooča s kopico težav, ker je ta vzorec ponotranjil in ga ne uporablja le v odnosu do staršev, ki so nezanesljivi in nevredni zaupanja, ampak do vseh ljudi.
   Nezaupanje je lahko tudi družinska zapuščina, ko starši otroka ne zlorabljajo, ampak so sami nezaupljivi, otroci pa jih posnemajo, ali pa ker se starši tako trudijo otroka zavarovati, da se mu vsadi vzorec, zaneseš se lahko zgolj nase, sam zase zmoreš poskrbeti.
  Nezaupljivi ljudje tonejo v skrbi o nečem, namesto da bi o tem zbirali podatke in to tudi takrat, ko so jim ti na voljo. Napr. Želim vzeti dva tedna dopusta in namesto, da bi šel do nadrejenega in preveril možnosti in razpoložljivosti, raje mukoma, v nedogled meljem, kaj se bo zgodilo, če to naredim. Me bo šef nadrl ? Saj itak je verjetno že drugi za ta termin, lahko celo ostanem brez službe v tej recesiji. Ja, saj lahko so taki občutki, ma to niso dejstva in se ponavadi ne skladajo z resničnostjo. Skratka ... v glavi prevrtim vse mogoče scenarije, ki so mogoči, tako živo, da se niti ne odločim vprašati za dopust.
  Ne da se poslovimo od previdnosti in preudarnosti, saj ta velikokrat pomaga, da se izognemo nevarnosti, ampak probajmo toliko razrahljati  nezaupanje do ljudi, dogodkov, da se poučimo o izivalnih razmerah v katerih smo se znašli, hkrati pa da najdemo najboljšo pot iz njih, ne pa kakor smo (na)vajeni, da tonemo v skrbi kako je slabo in bo še slabše.
Kadar smo prezaskrbljeni, neprestano zbiramo dokaze o tem, da gre lahko nekaj narobe, spregledamo pa, kar kaže nasprotno !

ponedeljek, 13. februar 2012

OBUP BOJA

     Resnice, iluzija, um, razum, čustva, ... Pomembna je pot, ki vodi v srce! Od kod, od koga iz česa ? Do uvida, da človek ni nikoli sam, je potrebno skozi strah osamljenosti in se naučiti da ta ni več pomemben. Objame nas žalost, ki nas je prežemala, ko smo bili še otroci, ker nam življenje ni ponudilo varnosti, sprejetja, ljubezni katero smo takrat potrebovali. In ko se to danes ponovno dogaja, občutimo isto. Le da je sedaj rana  velika, gnojna, z leti se je vse le nabiralo. Noben antibiotik ne pomaga, ni zunanjega zdravila, ni zunanjega krivca ne zdravilca, ki bi zmogel to zaceliti. Vse kar lahko naredimo je znotraj nas, v nas. Sprejmimo strah pred zavrnitvijo in trdno stopimo na svoje noge, sedaj lahko prevzamemo odgovornost za svoje življenje, vzemimo se v roke. Ta strah  nemoči, neodločnosti je samo strah iz otroštva. Mnogi starši otroka, ki se postavlja na svoje noge in reče jaz sem, jaz obstajam in to je moja volja in mnenje, zavrnejo, umaknejo svojo ljubezen, podporo, sprejetje. Ja, z otroki je potrebno biti pošteno strog, kot je strogo življenje samo. Toda ne smemo se umakniti, ko pomagamo malemu človeku, razumeti nelogičnost življenja. Drugače se počuti samega, zavrnjenega, zapuščenega, obsojanega. Zato danes velikokrat nočemo ali ne moremo stati trdno, prizemljeni, se pokazati takšne kot smo. Ker imamo v spominu, da bomo zavrnjeni in neslišani takoj ko se bomo pokazali. In ker so nas zavrnili, odtegnili ljubezen, ko nismo bili popolni ali po njihovih merilih, je danes nočemo več. Ja ljubezni, te se boljimo! Boljimo se ji odpreti, bojimo se stopiti vanjo tukaj in zdaj. Bojimo se ji predati. Strah nas je zaupati, ker smo bili v otroštvu neštetokrat “nevredni zaupanja”, še tisto pa kar smo zaupali, se veselili, pričakovali pa je bilo v kali psihično in fizično zatrto. Zato je povezovanje sedaj le površinsko, neumorna iskanja, pričakovanja. Vse je pa tu.
   Nismo popolni, vsak trenutek našo notranjost  prevzema jeza, strah, žalost, ... in dušiti vse to, zanikati, je počasna smrt. A ne telesna. Rešitev ni, da vse to vržemo v okolico, da izrazimo drugim, da jih obtožujemo ali da se odenemo v opravo žrtve in tarnamo nad usodo. Sprejeti je treba odgovornost, za tukaj in zdaj, za življenje ki ga živimo, se vzeti v roke in miselne ter vedenjske vzorce predrugačiti. Dobro se je naučiti to izražati varno(ne v ljudi), da znamo slišati, sprejeti, odpustiti, se temu predati. Torej poglavitni korak je torej, da sprejmemo svojo nepopolnost, ki se kaže v mislih, besedah in dejanjih. Da sprejmemo svoje zmaje in jih posvojimo ter jih  prenehamo metati v druge.

nedelja, 12. februar 2012

ODPUŠČANJE

    Vsak  človek kdaj doživi, da mu je kdo storil krivico. Pri tem je odločilnejše njegovo doživljanje krivice ali žalitve ter njegov odnos do sočloveka, ki ga je prizadel, kakor pa resnična teža krivice. Neredko kdo doživi kot strašansko krivico malenkostno šalo, ki jo je drugi nič hudega misleč izrekel na njegov račun, spet drugič pa gre mimo človekove zavesti brez zamere velika škoda, ki mu jo je kdo prizadejal.
Na doživetje krivice ali žalitve se je mogoče odzvati na štiri načine.
- Prvi je strah in beg pred resničnostjo.
Značaj, vzgoja, lastna usmeritev, včasih pa predvsem okoliščine povzročijo, da tudi človek pred krivico s strahom otrpne, se začne plaho ali zmedeno odmikati in zagrenjeno zapirati vase. To je lahko začasna otrplost, ki se bo v nadaljevanju razvozlala v enega od naslednjih treh načinov odzivanja, lahko pa je tudi samouničevalno dogajanje v samem sebi.
- Maščevanje in sovraštvo - v dejanjih ali potlačena v prizadetem človeku. 
Ob doživetju krivice ali žalitve se v človeku sprožijo obrambni mehanizmi samoohranitve.   Izkušnje  kažejo, da se le-ti mimogrede sprevržejo v maščevanje, ki je sovražen in uničevalen odnos do sočloveka. Če se torej v ljudeh sproži mehanizem medsebojne maščevalnosti, gre njihova uničevalnost navadno tako daleč, da se obe strani izčrpata in obnemoreta; morda ena na videz malo bolj ali prej, v resnici pa so medčloveške, duševne, materialne in druge poškodbe pri obeh usodne in dolgotrajne.
- Lahko iščemo pravico v javnem sodstvu, pomilovanje pri somišljenikih in podobno oporo v okolju. Da bi obrzdali uničevalno verižno maščevanje, so veliki voditelji narodov v bronasti dobi prek kakimi štirimi tisočletji vpeljali povračilno pravo, ki je strogo predpisovalo: zob za zob, oko za oko, in nič več. Povračilno pravo sta na primer uzakonila Hamurabi pri Mezopotamcih in Mojzes pri Izraelcih, kakor je popisano v stari zavezi Svetega pisma. Povračilno pravo je pravzaprav sredina med slepim verižnim maščevanjem ob doživetju krivice na enem koncu črte, in odpuščanjem na drugem koncu. Večina življenja pa seveda poteka nekje vmes.
 Četrta možnost odzivanja na doživetje krivice ali žalitve je odpuščanje.
Odpuščanje je zavestna odpoved vsakemu maščevanju ob krivici ali žalitvi in dejavno prizadevanje za dober odnos z nasprotnikom, ne glede na njegovo ravnanje ali odziv na odpuščanje. Je torej osebno preseganje krivice, ki jo je človek doživel od drugega, ustvarjalni odnos do njega.
   Odpustiti pomeni popolnoma prepustiti krivdo in delitev pravice Bogu ali naravi - višji sili od sebe in od človeških ustanov. Poskus lastnega iskanja svoje pravice, zadoščenja, priznanja krivde od krivca, prav tako pa strahu in zagrenjenega zapiranja vase povsem preklicuje odpuščanje, ali vsaj kaže, da je bilo odpuščane le v besedah, ne pa v mislih, čustvih in dejanjih.
Odpuščanje je z ekološkega vidika povezanosti vsega dogajanja, zlasti pa človeškega ravnanja v medsebojnih odnosih to, kar je kesanje v primeru lastne krivde. Lahko rečemo, da je odpuščanje "kesanje za drugega", da je kesanje nad krivdo drugega. Kakor je podlaga kesanja spoznanje in sprejemanje lastne omejenosti, je odpuščanje dejansko sprejemanje omejenosti drugih.
Kajti njegovo zlo, ki ga je storil meni, je enako poškodovalo red sveta, kakor bi ga, če bi to storil jaz njemu. Poškodovalo je mene, njega samega, celoto resničnosti, ker je vse med  seboj povezano v dobrem in v slabem .
Ko človek na ta način dojame krivdo drugega , ga seveda mine vsaka maščevalnost. Bolečina zaradi okvare resničnosti ne more iti skupaj s sovraštvom do storilca, kajti maščevalnost in sovraštvo sta novo zlo na svetu, z novim zlom pa se zlo na svetu še poveča, ne zmanjša.
Iz povedanega je jasno, da ni mogoče  nikomur ničesar odpustiti, če človek nima redne izkušnje pristnega kesanja ob lastnih napakah.
Poglejmo še psihološko utemeljitev odpuščanja.
Krivica ali žalitev pusti neprijetno sled v doživljanju prizadetega. Če se človek prepusti prizadetosti, jo s svojo pozornostjo goji, da se razrašča v njegovi zavesti in začenja vplivati na maščevalnost v vedenju. S tem se seveda strojena krivica ne zmanjša, medčloveški odnos pa se čedalje bolj zastruplja in gre proti usodni točki, od koder jemalo verjetna vrnitev v urejeno sožitje. Človek čedalje več premišlja o tej krivici, čedalje bolj ga žre podnevi in ponoči. Vse več energije gre v prazno in čedalje manj mu je ostaja, da bi sproti mislil in ravnal smiselno vsaj na drugih področjih. Sovraštvo in maščevalnost je torej predvsem duhovno samozastrupljanje človeka, ki se naglo širi tudi na duševno, medčloveško, telesno in druga področja.
Človek, ki odpusti, doseže, dojame bistvo zla v slabem dejanju drugega, ki je okvara celotne resničnosti. S svojim ustvarjalnim stališčem prepreči škodo pri sebi. Z dejavnostjo, ki takemu stališču ustreza, daje svoj prispevek z popravilo škode tudi pri krivcu in v okolju.
 Ne začne gojiti zamere do krivca, ki bi bila samozadovoljno zapletanje v lastni narcizem. Ostane mu nepreklicno naklonjen. S tem prepreči usodne spore in naredi svoj korak k spravi. Človek ni odgovoren za ravnanje drugega, pač pa je popolnoma njegova stvar odzivanje na hudobijo drugega. Odpustiti sovražniku je pogoj, da človek sam ne ponovi njegove napake: da ga ne začne sam neopazno sovražiti.
 Doživljajsko ureja stanje v samem sebi, kolikor ga ne more tudi s krivcem: sprejme, vdela  in preseže  lastno bolečino ob doživljanju krivice ali žalitve, da mu iz "smrdljivega gnoja postane dragoceno gnojilo" - dobra življenjska izkušnja.
Odpuščanje ni v nikakršni povezavi s pohlevnim značajem. Ker je zavestno osebno duhovno dejanje, ga je zmožen vsak značaj, toda za vsak značaj je odpuščanje zelo naporno dejanje.
Tudi zahteva po pravičnem opravilu škode, po opravičilu ob žalitvi ali po poštenem odnosu, če je to mogoče, ni v nasprotju z odpuščanjem. Seveda pa vse to ni nujno: človek se sme v svoji zdravi samozavesti in ponosu tudi zavestno odpovedati povračilu škode ali opravičilu, če čuti, da je to najbolj smiselna rešitev v tistem položaju.
  
To, s čimer mi prizadenemo druge, radi doživljamo predvsem kot pomoto ali nesrečo. Žalitve in krivico, ki nam jih povzroče drugi, pa kot njihovo hudobijo. Predaja pri učenju odpuščanja je razločevanje med nesrečo, zmoto in krivdo tudi pri drugem in presojanje njegovih dejanj po načelu: Ko doživiš od nekoga žalitev ali krivico, se vedi do njega tako, kakor bi želel, da bi se on do tebe, če bi doživel žalitev ali krivico do tebe.
   Nekdo odpušča laže, drugi teže; v kakem primeru človek odpusti z lahkoto, v drugem z velikim naporom svoje volje. Vsakomur  in v vsakem primeru se splača potruditi; že zaradi lastnega notranjega miru, globoke sproščenosti in ustvarjalnosti pri svojem delu, ki jih ni v človeku, dokler ne odpusti.
 Zmožnost odpuščanja je zelo odvisna od zdrave samokritičnosti, ki jo je treba skrbno gojiti vse življenje. Že svoje otroke vzgajamo tako, da bodo videli lastne napake. Pri tem moramo paziti, da se svojih napak ne bodo bali; spoznavanja sebe in zdrave samokritičnosti jih moramo učiti potrpežljivo in mirno, ne pa jih ob napakah surovo odklanjati z vpitjem in jezo ali pretepanjem.
 Če odpustimo, to pomeni, da žalitev ali krivico za vedno pokopljemo. Če se nam spet oglasi misel nanjo, jo obrnimo na bolj koristno stvar, če nas zasrbi jezik, da bi o tem komu pripovedovali, "se ugriznimo vanj". Kdor pravi: "Odpustil sem, pozabiti pa ne morem!", navadno izdaja, da v resnici ni odpustil, če pa je polovično odpustil, s tako "hladno vojno" sam sebe muči in zato, da bi bil pred samim sabo in okolico videti dober, meče stran svojo energijo v prikritem premlevanju krivice.


“Pogosto šele razvaline odprejo očesu pogled v nebo”

PRESEGANJE

     Prijetno nedeljsko popoldne. Toplo zakurjeni prostor, snežinke se zaletavajo v okno, mraz rine v sobo, ma bistvenega uspeha nima. Vsak v svojem kotičku, pri svojem opravilu, tu  le prasketanje ognja v peči, Veseljak s svojo domačo glasbo in ... namen da  spišem nek o preseganju in odpuščanju
Tukaj se bom posvetili tistemu delu hudih človeških zagat, ki se kakor zla senca vlečejo s človekom skozi življenje.
    Če  tragiko prepustimo času, bo polagoma bledela, vendar nekje v globini ostaja kot boleče jedro, ki potem zbode ali zaskeli, kadar koli življenjske okoliščine  spomnijo, kaj je kdo izgubil, za kaj je bil prikrajšan, kaj pretrpel. To seveda ni preseganje preteklosti.
Za preseganje preteklosti je potrebno nekaj osebne odločitve in napora. Preseganje preteklosti temelji na takih izkušnjah. Je pravzaprav najzahtevnejši vrh v tem krutem pogorju človeškega vzpenjanja k zreli človečnosti.
Katero tragiko iz preteklosti je treba zavestno preseči?
Predvsem osebno: težko otroštvo, večje nesreče, hujše osebne zmote, večje krivde...
Ko ima človek dobro izkušnjo v preseganju osebne tragike iz lastne preteklosti, bo lahko presegel tudi občestveno tragiko, ki je je bolj ali manj deležen: da je imel slabe starše, da je bilo v preteklosti njegove družine kaj zelo narobe, delovno okolje nestabilno, otroci, partner “nesprejemljivi” ...
Tu si moramo priznati
1. da vsako zlo posameznika bolj ali manj ugonablja, dokler ga ne preseže,
2. da do določenega dosega svoj strup prostorsko in se časovno širi na druge;
3. da pa se - gledano v večjem obsegu zgodovine – zlo sámo uničuje.
Tukaj je za nas pomembna tretja izmed teh izkušenj. Zlo namreč nima svoje lastne bitnosti. Zlo je pomanjkanje dobrega, zamujeno dobro, pokvarjeno dobro, zajedavec. Kakor vsak zajedavec tudi zlo nekaj časa uspeva in se kužno širi v okolico, nato pa se začne sesedati v samem sebi, ugonobi sámo sebe, pogine in gnije.
   Upam, da to ne zveni kakor potuha za posameznika, da bi svoje osebne tragike in trpljenja, kolikor ga je bil v preteklosti ali ga je sproti deležen, ne spreminjal v potu svojega obraza v zdravilno in krepilno sredstvo svoje človeške in medčloveške rasti. Eno je trezno in stvarno gledanje na neizmerno morje zla in trpljenja na svetu, drugo pa je osebna naloga preseganja lastne tragike, brž ko se človek te možnosti zave.
Preseganje osebne življenjske tragike iz preteklosti spoznamo  ko;
Tragika iz preteklosti človeka ne boli več in ga s svojim škodljivim vplivom ne zastruplja več, in ko se odkrije smisel te hude življenjske izkušnje in s tem iz nje dobi nekaj dobrega: draga življenjska preizkušnja  je postala dragocena
življenjska izkušnja. Včasih so to prava osebna razodetja in prehodi iz plitvine v globoke vode.
Šlo bi nekak takole
  "Odpustit sebi !"   Če občutimo tragiko zaradi kake svoje nesreče, bolezni ali krivice v preteklosti, je ne pestujmo in ne razpihujmo, ne brskajmo po vzrokih in ne iščimo svoje krivde, da  je to doletelo nas. Z vso svojo energijo se lotimo težke in verjetno dolgotrajne naloge njenega preseganja na razumski in doživljajski ravni ter v praktični vsakdanji dejavnosti.
“Odpustit bližnjim ! “ Tu so partnerji, otroci, sorodstvo, sodelavci, ... ob katerih smo začutili nemir, neslišanost, metanje polen pod noge, ... mogoče celo nasilje. Velikokrat so to le občutki, ki nimajo nič s čustvovanjem in ravnati se po teh občutkih, ki se lahko ne sladajo z resničnostjo je lahko nevarno. Občutki o ogroženosti , s krepitvijo samozavesti , bledijo in izginjajo in takrat je tudi sprava z bližnjimi , bolj blizu.
"Odpustit staršem !"  Kako prenašati in presegati napake staršev? V nekem trenutku življenja se zavemo, da so  oče ali mati ali skupaj kot starši imeli ali zagrešili neke napake, katerih posledice morda doživljamo na sebi. Prav je, da to spoznanje vzamemo zares, ob stran pa mu postavimo enako jasno spoznanje, kaj so imeli ali storili  starši dobrega, tako da uživamo sadove tega še sedaj .. Zle posledice so naša osebna možnost in naloga,  da jih prerastemo v sebi in presežemo svojo tragiko preteklosti. Ni je večje nespameti, kako jeziti se na napake staršev in jim očitati, ob tem pa jih sam nebogljeno ponavljati. Napak staršev ne bomo v življenju togo ponavljali, če jih bomo pri njih dojeli kot njihovo tragiko in jim od srca odpustili. Če ob zavesti o neki materini napaki kupite vrtnice in ji jih daste v roke ali odnesete na grob ter se ji zahvalite za dobro skupaj z globokim odpuščanjem za slabo: "Moja mati, rad te imam takšno, kakršna si bila!", preraščamo v sebi njeno napako. Če pa ji očitamo in smo jezni nanjo, projiciramo vanjo vso krivdo: ona naj bi bila svobodno slaba in nas je svobodno pokvarila, medtem ko imamo sami sebe za nesvobodno lutko, ki se mora ravnati po materinem programu. Ko jemljemo njo in sebe enako: kot deloma svobodnega deloma nesvobodnega človeka, začnemo sami  napredovati, njo pa imeti radi
Bistvo človekove naloge pri preseganju preteklosti čudovito izraža stara molitev:
"Bog! Daj mi sproščenost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti; daj mi pogum, da spremenim, kar lahko, in daj mi modrost, da bom razločeval med tem dvojim!"

sobota, 11. februar 2012

STISKE

     Gospodarska kriza je tu in časi niso rožnati. Kar je potrebno je naučiti se živeti z njo in čim bolje krmariti, ter sprejeti dejstvo, da  tega dela življenja ne moremo nadzorovati. Potrebno je le okrepiti zaupanje vase in svoje sposobnosti, da bomo zmogli. Pomembno je biti optimističen in verjeti v izhode ... ker so!
        Ker pa so to zunanje stvari in zmorejo vplivati na našo psiho, prihaja do velikih nemirov, stresov, izgorelosti. Tu so težave na delovnih mestih, šolah, odnosih.    Nekako je zelo značilno za stresno populacijo, pa naj bo  to od pubertetnikov do ljudi na jesen življenja, da ker se slabo počutijo (psihično in fizično), da so žrtve nerazumevanja, spletk, mobingov, manipulacij in da velikokrat nimajo moči, da bi kaj spremenili. Pa slišimo; ... to je močnejše od mene, sem v stiski, sem nervozen, ne znam-ne morem si pomagati. Pomembno je vedeti, da nobeno stanje ali razpoloženja ne nastanejo sama po sebi, vzroki so njihove misli in stališča. Zato se je potrebno najprej odvaditi starega nefajn razmišljanja in se naučiti funkcionalnejšega. Tu spoznamo-se zavemo, da lahko misli izbiramo sami in pozitivno vplivamo na svoja ravnanja in počutje. Zelo fajn je prevetriti prepričanja s katerimi se pogojuje vrednost-veljava osebe. Enim so starši z vzgojo sporočali (ali pa še), da so v redu le če so pridni, delovni in vse potrpijo. Mladi pa mislijo, da nekaj veljajo le če imajo denar in so prijetnega videza. Če narod ni tak, potem naj nebibil veliko vreden, kar pa je zeloooo daleč od tega, da bi se znali brezpogojno sprejemati, kar je temelj za dobro počutje. Zaradi takih nerealnih prepričanj in vzorcev postajajo naša vedenja disfunkcionalna do te mere, da postanejo resna ovira za kakovost življenja.
    Odrasli smo in vemo, da v tem materialnem svetu ni popolnega bitja, ki bi bil povsem pravičen, razumevajoč in ljubeč ter smo vanj  verjeli kot otroci. Vsak človek ima namreč takšne ali drugačne napake, zato od njega ne moremo nikoli pričakovati popolnosti, ki smo si jo želeli kot otroci in po kateri še zdaj hrepenimo. Od nobenega človeka ne moremo zahtevati nečesa, kar si želimo, a nam on noče ali ne more dati. Dobro se bomo počutili, če mu bomo zmogli dati svobodo, kajti takrat bomo tudi mi postali svobodnejši. Sprejmimo, kar nam iz srca zmore ponuditi, kajti s tem bomo prižgali iskrico sreče v njegovem srcu, da se bo počutil bolj sprejetega in ljubljenega v tem svetu. Če potrebuje pomoč, mu pomagajmo in začutil bo delček iskrenosti, po kateri hrepeni.

petek, 10. februar 2012

DAM-DOBIM

  Vidik, ki ga želim tokrat izpostaviti ja naša primarna želja/potreba po prijetnosti, ki smo jo doživljali ali le želeli, kadar smo se počutili solidno, ko smo dajali, prejemali ali pa si to le želeli.
  Recimo v obdobju, ki sledi mladostni zagnanosti, velikokrat nismo več tako radodarni v dajanju, pa tudi sprejemamo težko zaradi naših pričakovanj in/ali zahtev. Zaradi preživetih in doživetih negativnosti, tudi zaupamo težko in prijetnost je skromna. Vseeno pa neizmerno hrepenimo po tem. Če skušamo priti do teh prijetnosti, ki delajo življenje polno, po bližnjici, na lažji način, velikokrat nezavedno manipuliramo s seboj in drugimi. Težko si je zavoljo vseh krivic in zamer priznati resnice in hibe o sebi, o našem deležu v ožji ali širši skupnosti. Zato se največkrat krivda ali odgovornost za nastalo, preloži na drugega. Če je drugi, tisti odgovornež ali celo zloglasni krivec, smo seveda mi nedolžni - torej smo žrtve. Vloga žrtve pa nam dovoljuje, da si rečemo; imam pravico da zadovoljim svoje individualne potrebe, se imam kjub vsemu dobro, da se počutim živ, vesel, sprejet. Vsled tega si nemalokrat dovolimo dejanja, ki nam ta stanja omogočajo, ob tem pa ne pomislimo, da z načini za dosego le-tega, tudi koga prizadenemo. Tu se pojavljajo tudi občutki krivde, sploh če s temi načini nek ni v redu.
   Včasih ni  prijetnosti, je odtujenost od sebe od bližnjih in kaj lahko je razlog v tem, da sami premalo ali na nepravi način dajemo in ne sprejemamo, ne vidimo tega, kar se nam dobrega nudi. Tu se spomnim misleca, ki pravi; Če bi toliko pozornosti in besed posvetil svojim bližnjim, kot sem jih drugim, bi bilo vse le korak, dva od popolnosti.

četrtek, 9. februar 2012

DRUŽINA

    Spremembe v  družbi vplivajo na način in oblike družinskega življenja. V veliki meri družino spremeni urbanizacija. Pomemben dejavnik, ki vpliva na družino je stanovanje, za načrtovanje družine pa so pomembni še možnost zaposlovanja, socialne storitve in ekonomska razvitost okolja. Družine danes razvrščamo v sloje –kam katera družina sodi. Danes nekateri sociologi govorijo o krizi družine (upadanje število zakonskih zvez, naraščanje števila razvez,...) Glavni faktor pri vsem tem je pa človek sam. Vsak nosi svoj del odgovornosti. 
 
 Na dezorganizacijo vplivajo migracije, smrt staršev ali otrok in reorganizacija družine (na novo vzpostavljena družina). Za sodobno družino v razvitem svetu je splošno značilno, da zelo narašča število razvez. Vzroki za to so: različna pričakovanja partnerjev o družinskih vlogah, vplivi socializacije (različne kulture), vplivi-vzorci prinešeni iz primarnih družin, ...
   Današnje družine so številčno veliko manjše od družin izpred osemdesetih let. Družina šteje nekako tri do štiri člane. To so oče, mati in eden do dva otroka. Vzrokov zakaj so današnje družine številčno manjše je več. Najpogostejši vzroki so ti, da je dan danes imeti otroka z ekonomskega vidika zelo velik strošek. Večje so zahteve in potrebe.  Prav tako poznamo danes tudi kontracepcijska sredstva, ki preprečuje zanositev in s tem takojšnjo manjšo možnost zanositve. Verjetno je eden izmed razlogov, da se ljudje ne odločajo za otroka tudi to, ker nimajo urejenih stanovanjskih razmer oz. nimajo prostora, da bi lahko otroku nudili topel dom. Razlogi pa tičijo  tudi v tem, da se ljudje dalje izobražujejo in službo postavljajo na prvo mesto, kar pomeni, da jim za družino ostane zelo malo časa, kar se v veliki meri kaže v otrokovem kasnejšem življenju. Zavedati pa se moramo tudi dejstva, da otroci živijo to kar vidijo in da se vedenjski vzorci prenašajo . Vsekakor pa otrok potrebuje oba. Potrebna je materinska milina, toplina, prijaznost in tudi očetov , mogoče malo bolj trši, odločnejši karakter.

Skratka vsak v družini je osebnost zase, edinstven, unikaten , vse skupaj pa more tvoriti neko prijazno skupnost, polno topline in lepega razumevanja.



sreda, 8. februar 2012

ZAČETEK

Blog da, blog ne ... zakaj , iz kakšne potrebe? Mogoče želja ... deliti, dobiti, pomagati. Ali pa ... kdo ve kaj.
Torej ...
   Težko je pisati o drugih, še težje o sebi, iz sebe, vendar bom poskusil zadeti bistvo. Želim podeliti izkušnje in s tem komu dati tudi moč, upanje. Mogoče dobi besedo, nauk, smisel, rešitev ali pa le branje za kratek čas.
   Stojan naj bo, je dejala mati pred 40 in "kusur" leti ob rojstvu sina edinca,  me pokrižala in ne vem zakaj, preštela, če imam vse prste na rokah. Oče je ta dogodek krepko zalil, kakor sem naredil tudi jaz kasneje pri mojih otrocih.
   Ta primarna družina je bila prostor, kjer so se odigravale najpomembnejše zgodbe in nauki, ki so se kazali v mojem kasnejšem življenju. Sedaj vidim, da je bil to kraj, ki me je zaznamoval s najsilovitejšimi doživetji, ki so seveda pustila svojstven pečat. Tu sem se učil osnovnih oblik obnašanja, čutil globino pripadnosti, ljubljenosti ali pa odvečnosti. K tej primarnosti se vedno znova vračam, podoživljam, popravljam,  saj me je ravno čutenje in mišljenje, ki ga je ustvarjala družina, določalo v vsem poznejšem življenju.
   S posnemanjem vedenja, izražanja čustev  in ostalih vsakodnevnih navad sem postal zrcalna podoba svojih staršev.   Da je bila moja popotnica za življenje dokaj slaba se je pokazalo že v začetku srednje šole, ko sem spoznal prve učinke alkohola za lajšanje nesamozavesti. In to je bil začetek trnove poti, katero bom mogoče enkrat predstavil-zapisal.
   Sedaj je ta pot, lahko bi jo imenoval ; Zelo draga in mučna življenjska izkušnja, že za menoj, že skor ducat let pa stopam po novi, kvalitetni, ki je napolnjena z notranjim mirom  in ljubeznijo, kajti kdor išče cilj bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot bo cilj vedno nosil v sebi.