NESOGLASJA

... prepiri in nerazumevanje so spremljajoči del  odnosov. Kot sami vemo, bi se lahko mnogim prepirom izognili, jih skrajšali, ali  jih razrešili na drugačen način. Vendar kako? Rešitve iščemo v svetu možnosti, ki jih trenutno vidimo. Naše gledanje je omejeno z preteklimi izkušnjami, predstavami, idejami, pričakovanji. Če se odnos sprevrže v boj moči in dokazovanje lastnega prav, se večkrat zgodi, da se vrtimo v začaranem krogu. Kljub naporom, ki jih vlagamo in raznim poskusom ne dosežemo harmonije in miru, po kateri hrepenimo. Iskanja gredo dalje, ker iščemo le nek cilj, ki zaradi ran ni dosegljiv in nikoli nismo zadovoljeni.  

      Večkrat so problemi v odnosih posledica »ranjenosti«, ki jo nosimo v sebi še kot otroci. Občutki, ki privrejo na dan pri določenemu konfliktu, ponavadi niso toliko odziv na dejansko situacijo, temveč spomini na dogodke, ki so se nam zgodili. In ... odziv je ponavadi napačen. Ali je pasiven ali agresiven, ter sploh ne ustreza dejanski situaciji, marveč jo še poslabša. Večina ranjenosti se zgodi v predverbalni fazi našega razvoja in zato o tistih dogodkih nimamo spomina. Kljub temu pa telo nosi zapise o vsemu, kar se nam je zgodilo in nerazrešeni občutki nam v določenih sprožitvenih situacijah privrejo na dan kot nerazumljivi strahovi ali močna prizadetost, občutki obupa, zapuščenosti, strah pred izgubo ljubljene osebe.

   Odnos, ki bi mogel biti topel, prostor v kateremu se počutimo podprti in sprejeti se večkrtat spremeni v bojišče, kjer se bojujeta dve osebi vsaka s svojo resnico, svojimi pogledi, podprtimi z preteklostjo.. Vsak si želi biti slišan, sprejet, podprt in to od drugega kar zahteva na najrazličnejše načine. Izsiljevanja, manipulacija, ... .  Zato se obtožujemo, dokazujemo, prizadevamo in na koncu ostanemo neslišani, nerazumljeni in nepotešeni. Na vsako "provokacijo" odreagiramo z užaljenostjo, prizadetostjo, z agresijo. Hočemo doseči mir in harmonijo na način, ki povzroča še več bolečin in odmaknjenosti. En drugemu ne moremo dati kar od staršev nismo prejeli in največkrat se vidimo take, kot so nas videli naši starši. Ponavadi samovrednotenja ni  kar se kaže  kot občutek notranje prisile, kratkotrajno zadovoljstvo ob uspehu, sram ob neuspehu. Prilagoditvene veščine so slabe, samokritičnost pa visoka. Stalno je prisoten občutek starševskega neodobravanja, ki ga spremlja zamera do staršev.
    Značilna je tudi hitra čustvena ranljivost. Povezana je z negativnimi občutki do drugih, saj visoka čustvena ranljivost pomeni tudi več bolečih izkušenj.  Ker tak človek nezavedno vse življenje išče brezpogojno ljubezen, za katero je bil v otroštvu prikrajšan, je skor vedno  razočaran.

    Bi zmogli pridobiti občutek svobode, zavedanje lastne moči. Zmoremo prepoznati konflikte kot priložnost za osebno rast. Lahko opustimo obremenjenost s preteklostjo, težo preteklih izkušenj, čustveno prtljago našega življenja ?? Bi lahko izplavali iz labilnosti in začeli delovati, živeti asertivno ??

    Dokler ne spustimo preteklosti, tudi sedanje situacije ne moremo gledati objektivno; na sprotne izzive odreagiramo obremenjeni s preteklimi izkušnjami. Nagnjeni smo da krivimo drugega ali sebe, da ne vidimo izhoda iz določene situacije.  Se bojimo sprememb ali ne vidimo pozitivne plati, ki nam jo spremembe prinašajo ??