Naravno je da smo kdaj zaskrbljeni, ni pa, da smo kar naprej in da več moči in časa odmerjamo skrbem o problemih, kot iskanju rešitev zanje.
Previdnost je zaželena, težave pa si nakopljemo, ko zaradi enega gnilega jabolka začnemo verjeti, da so takšna vsa, težko zaupamo in tonemo v skrbi, namesto da bi se soočili s problemi. Če naj se izkopljemo iz prezaskrbljenosti , ki nas hromi, naj bi najprej odkrili zakaj smo osvojili ta miselni in vedenjski vzorec, s katerim si mečemo polena pod noge.
Sprehajamo se po mestu in opazimo nasmešek osebe, ki jo prvič vidimo. Se nasmehnemo nazaj, mogoče izmenjamo besedo, dve, ali pademo v skrbi kaj neki hoče od nas, od kod nas pozna, mogoče gre za zasledovalca, nam želi kaj hudega? "Kliče" nas zobozdravnik, mi pa se ne moremo odločiti katerega in kdaj naj izberemo ? Kaj pa če nam izpuli zdrav zob, načetega pa pusti ? Vstopimo v taksi in odrevenimo ob pogledu na mladega zanemarjenega voznika. Nas bo pripeljal prav in pošteno ? Take in podobne skrbi napadejo ljudi ki so preveč nezaupljivi. Le to pa je največkrat posledica travme ali razočaranja v preteklosti, najpogosteje v otroštvu. Napr. Otrok je odraščal ob neresnih in nerodnih starših, kjer je bila po vsej verjetnosti kakšna psihična okvara ali zloraba substanc. Tak otrok se je naučil, da se ne more zanesti nanju. Če je hotel kaj urediti je moral postoriti sam, ker drugi(starši) sploh ne bodo ukrepali. V odrasli dobi se ta oseba sooča s kopico težav, ker je ta vzorec ponotranjil in ga ne uporablja le v odnosu do staršev, ki so nezanesljivi in nevredni zaupanja, ampak do vseh ljudi.
Nezaupanje je lahko tudi družinska zapuščina, ko starši otroka ne zlorabljajo, ampak so sami nezaupljivi, otroci pa jih posnemajo, ali pa ker se starši tako trudijo otroka zavarovati, da se mu vsadi vzorec, zaneseš se lahko zgolj nase, sam zase zmoreš poskrbeti.
Nezaupljivi ljudje tonejo v skrbi o nečem, namesto da bi o tem zbirali podatke in to tudi takrat, ko so jim ti na voljo. Napr. Želim vzeti dva tedna dopusta in namesto, da bi šel do nadrejenega in preveril možnosti in razpoložljivosti, raje mukoma, v nedogled meljem, kaj se bo zgodilo, če to naredim. Me bo šef nadrl ? Saj itak je verjetno že drugi za ta termin, lahko celo ostanem brez službe v tej recesiji. Ja, saj lahko so taki občutki, ma to niso dejstva in se ponavadi ne skladajo z resničnostjo. Skratka ... v glavi prevrtim vse mogoče scenarije, ki so mogoči, tako živo, da se niti ne odločim vprašati za dopust.
Ne da se poslovimo od previdnosti in preudarnosti, saj ta velikokrat pomaga, da se izognemo nevarnosti, ampak probajmo toliko razrahljati nezaupanje do ljudi, dogodkov, da se poučimo o izivalnih razmerah v katerih smo se znašli, hkrati pa da najdemo najboljšo pot iz njih, ne pa kakor smo (na)vajeni, da tonemo v skrbi kako je slabo in bo še slabše.
Kadar smo prezaskrbljeni, neprestano zbiramo dokaze o tem, da gre lahko nekaj narobe, spregledamo pa, kar kaže nasprotno !
0 komentarji:
Objavite komentar