Subscribe:

ponedeljek, 13. februar 2012

OBUP BOJA

     Resnice, iluzija, um, razum, čustva, ... Pomembna je pot, ki vodi v srce! Od kod, od koga iz česa ? Do uvida, da človek ni nikoli sam, je potrebno skozi strah osamljenosti in se naučiti da ta ni več pomemben. Objame nas žalost, ki nas je prežemala, ko smo bili še otroci, ker nam življenje ni ponudilo varnosti, sprejetja, ljubezni katero smo takrat potrebovali. In ko se to danes ponovno dogaja, občutimo isto. Le da je sedaj rana  velika, gnojna, z leti se je vse le nabiralo. Noben antibiotik ne pomaga, ni zunanjega zdravila, ni zunanjega krivca ne zdravilca, ki bi zmogel to zaceliti. Vse kar lahko naredimo je znotraj nas, v nas. Sprejmimo strah pred zavrnitvijo in trdno stopimo na svoje noge, sedaj lahko prevzamemo odgovornost za svoje življenje, vzemimo se v roke. Ta strah  nemoči, neodločnosti je samo strah iz otroštva. Mnogi starši otroka, ki se postavlja na svoje noge in reče jaz sem, jaz obstajam in to je moja volja in mnenje, zavrnejo, umaknejo svojo ljubezen, podporo, sprejetje. Ja, z otroki je potrebno biti pošteno strog, kot je strogo življenje samo. Toda ne smemo se umakniti, ko pomagamo malemu človeku, razumeti nelogičnost življenja. Drugače se počuti samega, zavrnjenega, zapuščenega, obsojanega. Zato danes velikokrat nočemo ali ne moremo stati trdno, prizemljeni, se pokazati takšne kot smo. Ker imamo v spominu, da bomo zavrnjeni in neslišani takoj ko se bomo pokazali. In ker so nas zavrnili, odtegnili ljubezen, ko nismo bili popolni ali po njihovih merilih, je danes nočemo več. Ja ljubezni, te se boljimo! Boljimo se ji odpreti, bojimo se stopiti vanjo tukaj in zdaj. Bojimo se ji predati. Strah nas je zaupati, ker smo bili v otroštvu neštetokrat “nevredni zaupanja”, še tisto pa kar smo zaupali, se veselili, pričakovali pa je bilo v kali psihično in fizično zatrto. Zato je povezovanje sedaj le površinsko, neumorna iskanja, pričakovanja. Vse je pa tu.
   Nismo popolni, vsak trenutek našo notranjost  prevzema jeza, strah, žalost, ... in dušiti vse to, zanikati, je počasna smrt. A ne telesna. Rešitev ni, da vse to vržemo v okolico, da izrazimo drugim, da jih obtožujemo ali da se odenemo v opravo žrtve in tarnamo nad usodo. Sprejeti je treba odgovornost, za tukaj in zdaj, za življenje ki ga živimo, se vzeti v roke in miselne ter vedenjske vzorce predrugačiti. Dobro se je naučiti to izražati varno(ne v ljudi), da znamo slišati, sprejeti, odpustiti, se temu predati. Torej poglavitni korak je torej, da sprejmemo svojo nepopolnost, ki se kaže v mislih, besedah in dejanjih. Da sprejmemo svoje zmaje in jih posvojimo ter jih  prenehamo metati v druge.

0 komentarji:

Objavite komentar