Prijetno nedeljsko popoldne. Toplo zakurjeni prostor, snežinke se zaletavajo v okno, mraz rine v sobo, ma bistvenega uspeha nima. Vsak v svojem kotičku, pri svojem opravilu, tu le prasketanje ognja v peči, Veseljak s svojo domačo glasbo in ... namen da spišem nek o preseganju in odpuščanju
Tukaj se bom posvetili tistemu delu hudih človeških zagat, ki se kakor zla senca vlečejo s človekom skozi življenje.
Če tragiko prepustimo času, bo polagoma bledela, vendar nekje v globini ostaja kot boleče jedro, ki potem zbode ali zaskeli, kadar koli življenjske okoliščine spomnijo, kaj je kdo izgubil, za kaj je bil prikrajšan, kaj pretrpel. To seveda ni preseganje preteklosti.
Za preseganje preteklosti je potrebno nekaj osebne odločitve in napora. Preseganje preteklosti temelji na takih izkušnjah. Je pravzaprav najzahtevnejši vrh v tem krutem pogorju človeškega vzpenjanja k zreli človečnosti.
Katero tragiko iz preteklosti je treba zavestno preseči?
Predvsem osebno: težko otroštvo, večje nesreče, hujše osebne zmote, večje krivde...
Ko ima človek dobro izkušnjo v preseganju osebne tragike iz lastne preteklosti, bo lahko presegel tudi občestveno tragiko, ki je je bolj ali manj deležen: da je imel slabe starše, da je bilo v preteklosti njegove družine kaj zelo narobe, delovno okolje nestabilno, otroci, partner “nesprejemljivi” ...
Tu si moramo priznati
1. da vsako zlo posameznika bolj ali manj ugonablja, dokler ga ne preseže,
2. da do določenega dosega svoj strup prostorsko in se časovno širi na druge;
3. da pa se - gledano v večjem obsegu zgodovine – zlo sámo uničuje.
Tukaj je za nas pomembna tretja izmed teh izkušenj. Zlo namreč nima svoje lastne bitnosti. Zlo je pomanjkanje dobrega, zamujeno dobro, pokvarjeno dobro, zajedavec. Kakor vsak zajedavec tudi zlo nekaj časa uspeva in se kužno širi v okolico, nato pa se začne sesedati v samem sebi, ugonobi sámo sebe, pogine in gnije.
Upam, da to ne zveni kakor potuha za posameznika, da bi svoje osebne tragike in trpljenja, kolikor ga je bil v preteklosti ali ga je sproti deležen, ne spreminjal v potu svojega obraza v zdravilno in krepilno sredstvo svoje človeške in medčloveške rasti. Eno je trezno in stvarno gledanje na neizmerno morje zla in trpljenja na svetu, drugo pa je osebna naloga preseganja lastne tragike, brž ko se človek te možnosti zave.
Preseganje osebne življenjske tragike iz preteklosti spoznamo ko;
Če tragiko prepustimo času, bo polagoma bledela, vendar nekje v globini ostaja kot boleče jedro, ki potem zbode ali zaskeli, kadar koli življenjske okoliščine spomnijo, kaj je kdo izgubil, za kaj je bil prikrajšan, kaj pretrpel. To seveda ni preseganje preteklosti.
Za preseganje preteklosti je potrebno nekaj osebne odločitve in napora. Preseganje preteklosti temelji na takih izkušnjah. Je pravzaprav najzahtevnejši vrh v tem krutem pogorju človeškega vzpenjanja k zreli človečnosti.
Katero tragiko iz preteklosti je treba zavestno preseči?
Predvsem osebno: težko otroštvo, večje nesreče, hujše osebne zmote, večje krivde...
Ko ima človek dobro izkušnjo v preseganju osebne tragike iz lastne preteklosti, bo lahko presegel tudi občestveno tragiko, ki je je bolj ali manj deležen: da je imel slabe starše, da je bilo v preteklosti njegove družine kaj zelo narobe, delovno okolje nestabilno, otroci, partner “nesprejemljivi” ...
Tu si moramo priznati
1. da vsako zlo posameznika bolj ali manj ugonablja, dokler ga ne preseže,
2. da do določenega dosega svoj strup prostorsko in se časovno širi na druge;
3. da pa se - gledano v večjem obsegu zgodovine – zlo sámo uničuje.
Tukaj je za nas pomembna tretja izmed teh izkušenj. Zlo namreč nima svoje lastne bitnosti. Zlo je pomanjkanje dobrega, zamujeno dobro, pokvarjeno dobro, zajedavec. Kakor vsak zajedavec tudi zlo nekaj časa uspeva in se kužno širi v okolico, nato pa se začne sesedati v samem sebi, ugonobi sámo sebe, pogine in gnije.
Upam, da to ne zveni kakor potuha za posameznika, da bi svoje osebne tragike in trpljenja, kolikor ga je bil v preteklosti ali ga je sproti deležen, ne spreminjal v potu svojega obraza v zdravilno in krepilno sredstvo svoje človeške in medčloveške rasti. Eno je trezno in stvarno gledanje na neizmerno morje zla in trpljenja na svetu, drugo pa je osebna naloga preseganja lastne tragike, brž ko se človek te možnosti zave.
Preseganje osebne življenjske tragike iz preteklosti spoznamo ko;
Tragika iz preteklosti človeka ne boli več in ga s svojim škodljivim vplivom ne zastruplja več, in ko se odkrije smisel te hude življenjske izkušnje in s tem iz nje dobi nekaj dobrega: draga življenjska preizkušnja je postala dragocena
življenjska izkušnja. Včasih so to prava osebna razodetja in prehodi iz plitvine v globoke vode.
Šlo bi nekak takole
"Odpustit sebi !" Če občutimo tragiko zaradi kake svoje nesreče, bolezni ali krivice v preteklosti, je ne pestujmo in ne razpihujmo, ne brskajmo po vzrokih in ne iščimo svoje krivde, da je to doletelo nas. Z vso svojo energijo se lotimo težke in verjetno dolgotrajne naloge njenega preseganja na razumski in doživljajski ravni ter v praktični vsakdanji dejavnosti.
življenjska izkušnja. Včasih so to prava osebna razodetja in prehodi iz plitvine v globoke vode.
Šlo bi nekak takole
"Odpustit sebi !" Če občutimo tragiko zaradi kake svoje nesreče, bolezni ali krivice v preteklosti, je ne pestujmo in ne razpihujmo, ne brskajmo po vzrokih in ne iščimo svoje krivde, da je to doletelo nas. Z vso svojo energijo se lotimo težke in verjetno dolgotrajne naloge njenega preseganja na razumski in doživljajski ravni ter v praktični vsakdanji dejavnosti.
“Odpustit bližnjim ! “ Tu so partnerji, otroci, sorodstvo, sodelavci, ... ob katerih smo začutili nemir, neslišanost, metanje polen pod noge, ... mogoče celo nasilje. Velikokrat so to le občutki, ki nimajo nič s čustvovanjem in ravnati se po teh občutkih, ki se lahko ne sladajo z resničnostjo je lahko nevarno. Občutki o ogroženosti , s krepitvijo samozavesti , bledijo in izginjajo in takrat je tudi sprava z bližnjimi , bolj blizu.
"Odpustit staršem !" Kako prenašati in presegati napake staršev? V nekem trenutku življenja se zavemo, da so oče ali mati ali skupaj kot starši imeli ali zagrešili neke napake, katerih posledice morda doživljamo na sebi. Prav je, da to spoznanje vzamemo zares, ob stran pa mu postavimo enako jasno spoznanje, kaj so imeli ali storili starši dobrega, tako da uživamo sadove tega še sedaj .. Zle posledice so naša osebna možnost in naloga, da jih prerastemo v sebi in presežemo svojo tragiko preteklosti. Ni je večje nespameti, kako jeziti se na napake staršev in jim očitati, ob tem pa jih sam nebogljeno ponavljati. Napak staršev ne bomo v življenjutogo
Bistvo človekove naloge pri preseganju preteklosti čudovito izraža stara molitev:
"Odpustit staršem !" Kako prenašati in presegati napake staršev? V nekem trenutku življenja se zavemo, da so oče ali mati ali skupaj kot starši imeli ali zagrešili neke napake, katerih posledice morda doživljamo na sebi. Prav je, da to spoznanje vzamemo zares, ob stran pa mu postavimo enako jasno spoznanje, kaj so imeli ali storili starši dobrega, tako da uživamo sadove tega še sedaj .. Zle posledice so naša osebna možnost in naloga, da jih prerastemo v sebi in presežemo svojo tragiko preteklosti. Ni je večje nespameti, kako jeziti se na napake staršev in jim očitati, ob tem pa jih sam nebogljeno ponavljati. Napak staršev ne bomo v življenju
Bistvo človekove naloge pri preseganju preteklosti čudovito izraža stara molitev:
"Bog! Daj mi sproščenost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti; daj mi pogum, da spremenim, kar lahko, in daj mi modrost, da bom razločeval med tem dvojim!"
0 komentarji:
Objavite komentar