Subscribe:

sreda, 08. februar 2012

ZAČETEK

Blog da, blog ne ... zakaj , iz kakšne potrebe? Mogoče želja ... deliti, dobiti, pomagati. Ali pa ... kdo ve kaj.
Torej ...
   Težko je pisati o drugih, še težje o sebi, iz sebe, vendar bom poskusil zadeti bistvo. Želim podeliti izkušnje in s tem komu dati tudi moč, upanje. Mogoče dobi besedo, nauk, smisel, rešitev ali pa le branje za kratek čas.
   Stojan naj bo, je dejala mati pred 40 in "kusur" leti ob rojstvu sina edinca,  me pokrižala in ne vem zakaj, preštela, če imam vse prste na rokah. Oče je ta dogodek krepko zalil, kakor sem naredil tudi jaz kasneje pri mojih otrocih.
   Ta primarna družina je bila prostor, kjer so se odigravale najpomembnejše zgodbe in nauki, ki so se kazali v mojem kasnejšem življenju. Sedaj vidim, da je bil to kraj, ki me je zaznamoval s najsilovitejšimi doživetji, ki so seveda pustila svojstven pečat. Tu sem se učil osnovnih oblik obnašanja, čutil globino pripadnosti, ljubljenosti ali pa odvečnosti. K tej primarnosti se vedno znova vračam, podoživljam, popravljam,  saj me je ravno čutenje in mišljenje, ki ga je ustvarjala družina, določalo v vsem poznejšem življenju.
   S posnemanjem vedenja, izražanja čustev  in ostalih vsakodnevnih navad sem postal zrcalna podoba svojih staršev.   Da je bila moja popotnica za življenje dokaj slaba se je pokazalo že v začetku srednje šole, ko sem spoznal prve učinke alkohola za lajšanje nesamozavesti. In to je bil začetek trnove poti, katero bom mogoče enkrat predstavil-zapisal.
   Sedaj je ta pot, lahko bi jo imenoval ; Zelo draga in mučna življenjska izkušnja, že za menoj, že skor ducat let pa stopam po novi, kvalitetni, ki je napolnjena z notranjim mirom  in ljubeznijo, kajti kdor išče cilj bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot bo cilj vedno nosil v sebi.

3 komentarji:

zdenka pravi ...

Stojan, z veseljem sem sprejela povabilo na tvoj blog in bom vedno tudi rada prebrala kar boš zapisal.
Ta zapis zgoraj mi je od vseh najbolj všeč, tukaj si pisal iz svojega življenja iz, kot praviš, ljubljenosti in odvečnosti. To sta dve meji, med katerimi se dogajajo stvari, ki nas trajno zaznamujejo. Vse. Tudi mene so. A, ko se človek zave, da ima moč, pogum, voljo, se da marsikaj obrniti in spremeniti. Želim ti bogato rast, vsak dan za kak milimeter...in napiši še kaj!

Stojan pravi ...

Hvala Zdenka za odziv-mnenje. Pisal pa , vsekakor bom še.

zdenka pravi ...

in jaz ti bom hvaležna, če me kdaj dregneš, da preberem. Lahko pozabim, leta pač hehe. Pogumno naprej ti, tvoji, vsi mi.

Objavite komentar