Subscribe:

petek, 24. februar 2012

ŽIVLJENJE

     Bil je srednje rasti, plečat kmečki fant. Čisto črni lasje in prav taki brki so poudarjali ali pa tudi skrivali resnost, vsekakor pa  dopolnili osebnost. Tone so ga klicali, čeprav so v krstno knjigo, daleč pred 2.sv. vojno zapisali Anton. Zelo zgodaj se je soočil z izgubo očeta, krepil pa se je ob plemeniti materi , dveh sestrah in treh bratih. Nekje v šestdesetih letih je spoznal Marijo iz  bližnje vasi. Bila je v šolah,  so včasih znali povedati. Ampak zaradi nepravega glasu  ni uspela v želji postati učiteljica in se je morala zadovoljiti le z pomožnimi pisarniškimi opravili na občini. Veš, še doda, dobra je bila za ljudi, mnogim je pomagala. V tistih časih je to mnogo pomenilo.  Skratka .... všeč sta si bila, s kolesi ali pa peš sta premagovala razdaljo med vasmi, ali pa nekje na sredi se srečevala.  Vzela sta se tik pred zimo in nekam do morja je bilo poročno potovanje. Tja v toplejše kraje.
   Tekli so meseci, imenjavali se letni časi, delo na moževi kmetiji je šlo naprej, ma bila je grenkoba. Čakali so, čakali  in dočakali. Ni obupala, verovala je.  Naposled je po šestih letih negotovosti, žalosti, zdravljenj, splavov, pri srcu Marije nastala toplota. Na ustnice se je narisal nasmešek. Ja je, bo ! Z vso gotovostjo je začelo rasti novo, težko pričakovano bitje. Na jesen istega leta srečna starša povijeta krepkega dečka.  Mati Marija je bila tega dogodka nepopisno vesela, kajti iz vseh vidikov je bila nosečnost in rojstvo nemogoče. Se je pa v letih, čakanja, prošenj in molitev, zaobljubila, da če kdaj povije otroka, poroma v Lurd. To je tudi storila. Ko je sine imel par mesecev ga je izročila v varstvo tašči in šla. Z avtobusom je šla, za 5 dni, tam se je zahvalila in priporočila v varstvo vse, vse tri. Nekaj je na tem, je za verjeti tudi v te moči, milosti.
    Narava, medicina, čas ali karkoli že, do ponovnega “blagoslovljenega stanja” ni prišlo, zato je deček odraščal brez bratov in sester. V tem smislu je bil sam. Sam za igro, delo, travme in radosti. Otroštvo mu je potekalo prijetno, čeprav je Tone, vse prevečkrat pregloboko pogledal v kozarec. Očeta je izgubil prezgodaj, pa mu je težko, so rekli. Takrat je na  domačiji živela še Tonetova mati in sin oz. brat Jože. Mama Zofka so jo klicali. Bila je zgarana kmečka ženica. Izguba moža, sina in vojna vihra, so pustile sledi. Drobnih oči, dobrodušna in njen  pogosti molk je veliko dal, veliko povedal. Včasih več kot besede.
   Oče je par let po sinovem rojstvu pustil službo in ostal doma na kmetiji in se s tem tudi malo več posvetil sinu. Bolj  ga vključeval v delo, spremljavo, ... . Manj vsega je bilo na ramenih mame Zofke. Čeprav kmetija ni prinesla kakšnega bistvenega  dohodka, jim je z plačo Marije kar dobro šlo. Znala je in iz malega narediti obilno, iz narobe prav, pa naj je bilo to z denarjem, hrano ali oblačili. Oba starša sta bila fantu vzor za delo, uspešnost, ma ja , neka prijetnost je bila. Verjetno pa je imel deček željo po domačih vrstnikih, sploh ko je bilo okoli sosedov  “drobiža” polno. Preko dneva je že bil z njimi, ampak jutra in večeri so bili bolj prazni. Zaposlil se, razvedril, kaj naredil, je pogosto kar sam.
    Predšolska leta so, sedaj že korenjaka, ter dom in okolje, zaznamovala z najsilovitejšimi doživetji in zaznambami za vse nadalnje življenje. Dogajale so se stvari na katere kratkohlačnik ni imel vpliva, pisale pa so se kot velike, pomembne črke v prazno knjigo, kjer vsi listi ostanejo. Mogoče le malo obledijo, porumenijo, včasih izgubijo čar. Učilo se je. Ja zelo. Z grajanjem, obsojanja. S sovražnostjo, nasilnosti. Z doživljanjem strahu, zaskrbljenosti. Pa tudi  poštenosti in pravičnosti. Prijaznost in pozornost je prinesla spoštovanje. Iz občutkov sprejetosti tudi ljubezen do drugih ni ostala tuja.
      Iz  doživljanja prijateljstva, pa se je ta fant  naučil, da je svet lahko zelo prijazen kraj za življenje.

1 komentarji:

zdenka pravi ...

Stojan, pohvalno. Nadaljuj s pisanjem še naprej...tako se duša čisti, um bistri..narediš pa še veselje drugim, da lahko preberejo(mo). Pogumno nadaljuj. Pa sporoči, ko bo kaj novega!

Objavite komentar