ČUSTVA

     Jeza, žalost, strah, veselje, ljubezen, presenečenje, sram… čustva oblikujejo naše življenje. Zaradi njih je naš vsakdan prijeten ali neprijeten. Čustva nam življenje popestrijo ali zagrenijo. Določajo naš uspeh, učinkovitost in srečo, odvisno pač od tega, kakšne narave so in kako se z njimi soočamo.

   Oxfordov angleški slovar navaja naslednjo definicijo: »Čustvo je vsako razburjenje ali beganje uma, občutka, hrepenenja; vsako vihravo ali vznemirjeno duševno stanje.« A na praktični ravni vsi zelo dobro vemo, kaj čustvo pomeni in kako vpliva na naše življenje. Občutimo lahko ogromno različnih čustev, od najenostavnejših (strah, ljubezen, veselje, žalost, …), do tako imenovanih sestavljenih čustev (krivda, ljubosumje, …). Žal nas o pomenu čustev in ustreznemu soočanju z njimi nikoli niso posebej učili, rezultat tega si lahko pogledamo na naslovnih straneh dnevnega časopisja.

    V starih časih so bili ljudje prepričani, da se Sonce vrti okoli Zemlje, saj so se zanašali na tisto, kar je izgledalo, bilo vidno, na zunaj – resnica pa je, kot vemo, ravno nasprotna. Dokler so naši predniki verjeli, da je Zemlja središče vsega, toliko časa niso mogli napredovati v poznavanju vesolja. Povsem enako je danes z razumevanjem človekovega čustvenega sistema. Ljudje verjamejo, da so naša čustva rezultat dogodkov, ki jih doživimo v zunanjem okolju. Skoraj vedno mislimo, da se najprej nekaj zgodi, in ta dogodek v nas prebudi določena čustva. Čeprav je tako videti na zunaj, pa je resnica, tako kot v vesolju, ravno nasprotna. In dokler bomo verjeli, da so naši občutki in čustva odvisni od zunanjih okoliščin, bo napredovanje v poslovnem in zasebnem življenju počasno.

    Smo se naprimer ob  zadnjem nenadzorovanem izbruhu jeze vprašali, od kod vendar vsa ta čustva izvirajo, potem bomo mogoče v naslednjih besedah našli odgovor: »Ljudje smo tisto, o čemer razmišljamo. Vse, kar imamo, smo ustvarili s svojimi mislimi, z njimi ustvarjamo svet.« Misli so zelo pomemben dejavnik v našem čustvenem življenju. Z vsako mislijo, ki vznikne v našem umu, predramimo določeno čustvo. Kakšno je to čustvo, je precej odvisno od tega, kako smo misel obarvali. Če recimo nekega večera v sobi zagledamo velikega, črnega pajka, se v nas najprej oblikujejo misli. Te se v glavnem negativne, v tonu: »Joj kako grd pajek, zagotovo je nevaren!« in se v trenutku soočite z negativnim čustvom strahu, ki nas ohromi in pogosto sproži še mnoga druga zavirajoča čustva. Lahko pa so te misli pozitivne, recimo: »Kako čudovito, zvečer prinaša pajek srečo!« in v vas se prebudijo pozitivna in odobravajoča čustva.

    Če torej drži, da čustvo prebudi misel, potem ni res, da nas  je recimo prijatelj razjezil. Prijatelj je storil, kar je storil, nas so v bistvu razjezile naše lastne misli, s tem, ko se naša pričakovanja niso ujemala s tistim, kar smo dejansko prejeli. Ni res, da nas je partner prizadel. Partner je naredil, kar je naredil, vse ostalo pa smo si s svojimi mislimi povzročili sami. S tem, ko verjamemo, da nas nekaj ali nekdo pripravi, do neprijetnih čustev, se samodejno označimo kot žrtev zunanjih okoliščin in ne le to, da za svoje počutje in čustva ne bomo prevzeli odgovornosti, tudi spremeniti jih ne bomo mogli in ustvariti nova, takšna, ki nam bodo koristila v življenju.

    Včasih nam čustva povzročajo tako globoke stiske (potrtost, jezo, ljubosumje, tesnobo), da bi se jih najrajši za vselej znebili. Smo že kdaj razmišljali, kako bi izgledalo življenje brez čustev? Ko še niso poznali drugih metod, so nevrologi uvedli zdravljenje duševnih bolezni z lobotomijo . S tem so pacienta »odrešili« čustvenih muk in negativnih čustev, kar pomeni, da ni občutil več nobene stiske, žalosti, jeze, strahov, tesnobe in vseh drugih negativnih čustev. Takšen poseg je bil seveda zgrešen, saj so človeka obenem »oropali« tudi za vsa pozitivna čustva, pravzaprav za večino njegovega čustvenega življenja.

Predstavljajmo si življenje, ko bi na vsak dogodek gledali povsem neprizadeto, hladno in odmaknjeno? Zavedati se moramo, da so taka pozitivna kot negativna čustva del nas in da ima njihov obstoj nek razlog. Pozitivna čustva nam sporočajo, da smo na pravi poti, da delamo prav in nas spodbujajo, prav tako pa imajo tudi negativna čustva pomembno in koristno vlogo.

     Če so negativna čustva pomembna in koristna, zakaj potem omejujejo moje življenje? Zakaj me zavirajo in me puščajo na cedilu, takrat ko je to najmanj potrebno? Prvi razlog je ta, da čustev ne razumemo (nismo čustveno pismeni) in drugi, še bolj odločilen, ker se ljudje s čustvi pogosto enačimo. Z njimi istovetimo svoj ‘jaz’, in prav to je tisto, kar najbolj oteži situacijo.

Velja sprejeti da mi nismo naša čustva. Smo človek, ki doživlja svojevrstno izkušnjo. Če nas je denimo strah, ne pomeni, da smo strahopetec, temveč nekdo, ki doživlja čustvo strahu, zaradi svojih misli, ki zbujajo strah. Če smo jezni, ne pomeni, da smo agresivneži, temveč nekdo, ki se sooča s čustvom jeze, ker v njem prevladujejo »jezne misli«. Če bi svoj ‘jaz’ ločevali od čustev, potem se jih ne bi več bali, jih ne bi zavračali, se jim ne bi izogibali, ampak bi jih sprejeli kot učitelje, ki nam sporočajo, kje smo skrenili iz poti in kako se obrniti v pravo smer, k bolj polnemu življenju