Subscribe:

nedelja, 04. marec 2012

DOLGA POT

Ja, zgodaj sem začel. Počasi, a z vso gotovostjo je napredovalo. Neumorno. Dan za dnem, iz meseca v mesec. Leta so se nabirala, rušili še ne zgrajeni mostovi, uničeval alkohol, sebe in druge. Bili so premori …. Zanemarljivo. Vse se je nadoknadilo in to dvojno. Poti nazaj na začetek ni bilo, le ruševine. Naprej, z vso silo, z vso vnemo, žejo, željo, hotenjem. Prizadeti sem moral vse.  Svoja želja, želje in zahteve drugih po prenehanju so se vselej izjalovile, dokler nisem kapituliral. Ja, 18 let kalvarije, kjer je bilo več kt 14 postaj.  Popiti sem moral vse kar mi je bilo namenjeno. Za veliko cisterno bi bilo vsega alkohola, za 14.000 litrov in več . Pa ... bilo je, zgodilo se je.
Ko sem prišel v AA je bilo moje življenje razsuto zaradi alkoholizma. Lahko sem se osredotočal samo na življenja drugih, njihove načine in na to, kako in kakšni krivci za mojo bolezen so bili, kako so me prizadeli in pripomogli k bolezni. Njihova pričakovanja do mene so bila prav to – »moja pričakovanja«. Trajalo je kar nekaj časa, da sem se lahko osredotočil nase. Šele takrat se je lahko začelo moje dolgo in boleče okrevanje. Vključil sem se v korake, izročila  in izhodišča – zapuščino AA-ja. Preko sebi enakih sem začel dobivati in kasneje tudi dajati. Srečanja so postala moje smernice za spokojnost, skupnost in učenje, kako solidno delovati in živeti.
Praznovanje – kakšna beseda za opis mojega okrevanja! Vsak dan je nov dan za proslavljanje mojega okrevanja. Zaobjeti skupinsko zavest, da razširimo svoj krog upanja – to vidim kot način, da objamem svojo skupino in sem odprt za druge. Prvo izročilo mi pravi, da naj bi bil naš skupni blagor na prvem mestu, da je napredek članov odvisen od enotnosti.
Naučil sem se zaupati višji sili (za katero sem si izbral ime Bog) in mu dovolim da prevzame nadzor nad stvarmi, nad katerimi nimam moči. Breme tega, da morem vse sam popraviti, je zdaj le del moje preteklosti.  Geslo »pustiti in bogu prepustiti« hranim v moji osebni spominski banki, pripravljeno za uporabo v trenutku. Vsak dan vsaj kanček poskušam slišati in delati po Božji volji. Sem samo orodje, ki sem mu na razpolago, da se sporočilo AA prenaša na druge. Tega sem se naučil v dvanajstem koraku. Predpogoj za vse pa je prvi korak, kjer sem priznal svojo bolezen, priznal da sem pred alkoholom nemočen. Uvidel da se mi ni potrebe boriti z njim, da mi ni potrebe piti.
»Moji ljudje« so me naučili nečesa, kar rečem vsak dan, preden se moj dan začne: »Bog, tvoj dan je, naj bo po tvoje, ne moja ampak tvoja volja naj se zgodi«. Nato sem pripravljen sprejeti izzive dneva, kateri bi bili drugače še težji.  Ja velikokrat se počutim vznemirjen, prestrašen, pa kaj , On je z mano, kaj pa se mi more nerešljivega zgoditi. Bog še ni zaključil z mano. Še me čaka marsikaj.  Od takrat naprej sem našel svoj smisel v življenju, ki je, da zaobjamem skupnost AA, prenašam sporočilo drugim  in udejanjam načela na vseh področjih svojega življenja, da napredujem v dobrem.
Bog mi odkriva kako lahko izpolnim svoj smisel. Morda je to mentorstvo drugim, služenje v smislu vodenja skupine in predstavništvo. Vem, da sem še vedno na vseživljenjskem popotovanju, vse dokler Bog ne dokonča z mano!  Zaenkrat gre pa že ali pa šele 12. leto. Heroj ?  Daleč od tega. Le človek sem. Zato pa naj mi On, ki je pot, resnica in življenje daje sproščenosti, da sprejmem kar ne morem spremeniti, poguma, da spremenim kar lahko, ter modrosti, da bi ločil med tem dvojim.  
Hvala mu pa tudi za vse dosedanje, za dobro in manj dobro. Zavoljo tega osebnega iskustva, na bolezni, preizkušnje, poti, spremembe, na načine, na ljudi  ... sedaj gledam malo drugače.
Sem zato tolk drugačen ?? Nesprejemljiv ? 

0 komentarji:

Objavite komentar