ZAVOLJO SAMEGA SEBE

       Pisalo se je leto 2001 in v tistih mesecih je moje pitje tako napredovalo, prišlo do take točke, da ni bilo več obvladljivo. Razum, čustva, tuja pomoč, .. nič ni pomagalo. Alkohol je dejansko vodil mene skozi dneve. Vrlin  sem imel na pretek, veljal za  neustrašnega, sposobnega, vendar je za rešitev iz tega pekla vedno zmanjkalo čisto kanček volje, moči ali pa poguma. Še tisti redki dnevi ne pitja niso imeli nikakršne teže, kvalitete, … ker so bili prepojeni od prej in tudi v pričakovanju nadaljevanja. Da je bila agonija, je skromna beseda in takrat je bil na prvem mestu alkohol, nato sosedi, družina, potem dolgo nič in jaz. Čustvena in tudi že fizična razvalina od človeka. Dobesedno vse se je vrtelo okrog te pijače, … kje dobiti, kje skriti, kako, … da bo dovolj, da ne zmanjka. Ja, to je bil največji strah, da ostanem brez. Kako bom potem funkcioniral. V tistih, kao najboljših dneh sem moral že v zgodnjih jutranjih urah krepko doliti, ker drugače posla nebi zmogel. Delal neumnosti katerim ni mesta v besednjaku in življenju. Kruto.

     Dnevi tedna pred soboto  so bili peklenski. Vremensko in osebnostno. Sedaj jasen pogled nazaj, mi da vedeti, da enostavno drugače ni šlo, nisem zmogel, zato se ne obtožujem, še manj pribijam na križ. Enostavno, vse anomalije so se stopnjevale, nalagale na vrh ledene gore, katere osnova je bila globoko in široko utemeljena v ogromnem oceanu te »žlahtne kapljice« , ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi itd . - kot pravi Prešeren. Norel sem jaz, norelo je vse v meni, brez vsakršnega postanka. Kot bi vedel, da so to zadnji dnevi dolgoletnega prekletstva.

Na viharni četrtek je zgorela bližnja hiša – narava, višja sila je pokazala svojo moč. Tam v prvih vrstah gasil, pomagal, … predvsem sebe in sebi. Še steklenico žganice za popotnico dobil, za zasluge, za pogum, moč.

V soboto 21. se je vreme uneslo, lepo sončno jutro, kt bi  nekaj obetalo. Zarana ves utrujen, že dobro podkrepljen oz. dolit, grem z ostalimi domačimi na sosedin vrt pospravljati travo. Razdajal se vedno za druge, v svojo korist dobrega imena in pridobljene pijače. Med delom tam, še sedaj ne vem kaj me prešine, nagovori, razsvetli, .. in se izrazim; Dovolj je, žena pelji me v bolnico! Presenečenje, šok vsesplošen. Na eni strani jaz ves utrujen, sesut, kot kup nesreče. Kapituliral, poražen, nepodpisana predaja ? Na drugi strani pa ženine besede .. spet ena izmed iger, manipulacij, igranje žrtve in mamin sprašujoč pogled … le kako bomo sedaj ?? Oče je namreč umrl pred dobrim letom.

      Stroji, orodje ,  vse je ostalo na parceli, kasneje, popoldan to pripelje domov prijatelj. Z ženo spakirava najnujnejše, se odpeljeva v ZD po napotnico in tja grede, še prijatelju na cesti povem … veš odhajam v bolnico. Še sedaj ga vidim, ko mi pove, veš prav si se odločil, srečno. V PBI so me 3-4 dni spravljali k sebi z vitamini, delirij stanja pa blažili z Apaurini. Sledil, je čas, ko sem šel sam vase, izpraševal vest, se obtoževal, gnjavil, delal samoinventure, bilance, … s pomočjo dveh knjig; Štifterjeve – Prijatelju in Duvalove- Otrok ki se je igral z luno. Bili so zelo težki dnevi notranjih bitk, pomešani z občutki krivde, sramu. Po drugi strani pa spoznaval pomirjenost, olajšanje in vsak dan mi je bilo lažje, tako fizično kot psihično. Namreč, boril sem se skor 18 let, bi rekel proti nevidnemu ali pa vsaj proti prefinjenemu, zahrbtnemu sovražniku. Sedaj pa odvrgel veliko breme, zadihal in začenjal se učiti živeti čist drugače. Vse je bilo novo.

     Bolnico sem zapustil na lastno željo po 10 dneh , fizično še šibek. Zdravniki in »soborci« so zmajevali z glavami … češ, kmalu se boš vrnil, kmalu se vidimo. Saj u bistvu se veliko niso zmotili, le da sem naslednje leto in pol, tri ure tedensko sedel na terapevtskem oddelku in ne na bolniškem. Namreč prenehanje pitja je le prva stopnica do treznega življenja. Nujno je spreminjati navade, poti, razmišljanje, prekategorizirati dotedanjo družbo ipd. Vzporedno z četrtki sem se kalil in uvajal na novo življenje z prijatelji na sobotni skupini AA. Ta srečanja, druženje, mi je in mi še daje novega zagona, lepšega in lažjega pogleda na preteklost, mi utrdila sedanjost in se rišejo smernice za pot prihodnosti. Sprejel sem pomoč.

Ta zelo , v vseh smislih, draga preizkušnja je prerastla v izkušnjo, na katero nisem ravno ponosen, sem pa vesel za prej  prehojeno trnovo pot pitja in potem, ker sedaj vse drugače gledam nase, na ljudi, svet. Sedaj sem jaz na prvem mestu, nato družina, delo, kak prijatelj, nato dolgo nič, pa potem vse ostalo. Danes vem, da mi ni potrebe piti, ne za zdravje, voljo, moč, družbo , .. ne za nič. Imam vse to.

In lahko z gotovostjo rečem, da  je ta današnji dan obletnica rojstva. Tri imam. Telesno rojstvo, prometno nesrečo z po čudežu preživetvenim izzidom in to novo rojstvo 21. julija 2001.

Je pa sedaj na mestu zahvala vsem, kateri so mi na tej poti kakorkoli pomagali, stali ob strani, me spodbujali- tudi z metanjem polen in kamenja. Skratka vsak ima svoj doprinos.

      Posebno zahvalo pa namenjam  ženi  Nataši, mojim otrokom , ljudem v belem in nenazadnje prijateljem  pri AA.

STRES

Dandanes je tolk govora o stresu in že mlade, celo otroke slišimo ... ponavadi povzamejo po nas, ... sem tolk živčen, sem v stresu, ... Torej stres je naš fiziološki, psihološki in vedenjski odziv  na  spremembo, ponavadi potencialno ogroženost ali škodljivost,  ki se ji moramo prilagoditi .  Stres je lahko pozitiven, če doživljamo spremembe kot  izziv, kot nek običajnega kar nam pride na pot. Škodljiv in zdravju nevaren pa je takrat, ko imamo občutek, da zahteve okolja presegajo naše zmožnosti. Pazi .. občutek, ki pa ni nujno da se ujema z resnično situacijo. Kadar se znajdemo v potencialno nevarni situaciji, naše telo reagira tako, da se pripravi na odziv v obliki borbe ali bega kot pri naših prednikih ali živalih. Dihanje postane hitrejše in plitvejše, Mišice se krčijo, prebava  upočasni. Potenje, ki ima neprijeten vonj, se poveča.  Kt pripravljeni na boj Sprosti se adrenalin in noradrenalin. Ker pa danes človek ne more bežati ali se boriti kot v preteklosti, ali pa tudi ni potrebe je to stanje organizma nam v škodo. To pa še posebno, če to, nekako ogroženost, nemoč občutimo dlje časa in se telo ne uspe povrniti v prejšnje stanje. Daljša obdobja stresa lahko vodijo v kronično izčrpanost ali bolezen. Telo človeka, ki je stalno v stresu je obremenjeno in mu  slabi imunski siste

Telesni znaki stresa

Povečan srčni utrip, visok krvni pritisk, težave z dihanjem, težave s požiranjem,

občutek slabosti,  napete, skrčene mišice, zmanjšana odpornost, navali vročine in mraza, potenje, zardevanje, suha koža, zbadanje v mišicah, siljenje na bruhanje...

Vedenjski znaki stresa

Nespečnost,  zbujanje, čustveni izbruhi, izguba apetita ali pretirano jedenje, pretirano kajenje, pitje alkohola, izogibanje določeni situacijam, brezbrižnost.

Spremembe mišljenja

 Nezmožnost koncentracije, neodločnost, pozabljivost, pretirana občutljivost na kritiko, negativne samokritične misli, sprevržene misli, samoobtoževanje.

 Spremembe čustvovanja

 Anksioznost (tesnobnost, živčnost, napetost, strahovi, fobije, panika), depresija

(žalost, pomanjkanje samospoštovanja, apatija, utrujenost), potrtost,osamljenost,

občutki krivde in sramu..

 Stresnost neke situacije ali dogodka ni za vse ljudi enaka. Vsak ima drugačno opremljenost  in s tem tudi drugačna “očala”.  Določen dogodek je lahko za nekoga stresor, za drugega pa dobrodošla spodbuda v življenju. (Ne)dovzetnost za stres določajo naša osebnost  starost,  izkušnje, vrednote, prepričanja, okoliščine v katerih se pojavimo, ter širše in ožje okolje v katerem živimo. Veliko vlogo pri vplivanju stresa ima življenska in miselna naravnanost , trdnost in kakovost medsebojnih odnosov z ljudmi, ki nas obdajajo.

 In se sprašujemo kaj naj sedaj s tem stresom, kjer ponavadi saniramo le posledice s kakšnim res odhodom, ki je beg in ni rešitev. Zakoplemo se v kakšne knjige, skupine, sekte. Meditiramo in poslušamo kvazi prenovitelje, brez resničnih osebnih izkušenj,  ki nam iz naslonjačev in knjig pridigajo.

Ker se vse začne v naših mislih bomo na dogodke, situacije, osebe ali predmete, ki jih imenujemo stresorji, spremenili pogled. Ker ta dosedanji nas je pripeljal do tu in ni fajn. Nekaj bomo odpisali, drugemu dali večji pomen, nekateremu manjšega ali ničnega. Ne bomo dopustili, da se v nedogled maje naše ravnovesje. V zdrave meje bomo dvignili  samozavest, samopodobo. Skratka vse … misli, besede, dejanja,  kontra kot do sedaj.

Pač naše misli nas določajo. Le-te se prezrcalijo v čustva  in  dejanja.