PISMO SINU

    Dragi sin, želim da veš !  Mnogim sem že namenjal besede ob slovesu, odhodu,  ..   v spomin, izpoved, zahvalo in ja težko so mi šle, te pa še posebno. Nobeno slovo ni lahko, četudi je pričakovano. Poslavljal se že od staršev, prijateljev, stanovskih kolegov, … in takrat se kar odpre razmišljanje o smislu življenja, o našem poslanstvu in o kakovosti medčloveških odnosov.

    Nekje sem prebral trditev, da Bog tudi po krivih črtah piše ravno in zadnji ponedeljek , prvega meseca leta,  v Parku zvončkov  še eno slovo, še ena pot. Pot med nami in zvezdico tam daleč, a ob enem tako pristno blizu. Tu.   Nam nedoumljivo, a Bog že ve v čem je pomen  tvojega odhoda. Božja pota niso naša pota, beremo v Svetem pismu.

     Od nekdaj je bila želja za več otrok in čeprav nisi bil načrtovan, smo se razveselili modre črtice in plusa. Veselili se vsi novega življenja, ki je začelo rasti in se razvijati. Vsi in vse v pričakovanju. Že v prvih začetkih si znal povezati nas, narediti bolj domače, prijetnejše, a tudi skrb in delovno vnemo si povečal. Mamica ti pričela kvačkati lepo modro odejico, prostorsko smo usklajevali, se angažirali počasi v nabavi vsega potrebnega. Prav prijetno je bilo in z veseljem smo delili to radostno novico, neozirajoč se drugače misleče. Živeli, dihali skupaj. Navdušeno spremljali tvojo rast iz tedna v teden, sestrici sta te videli na UZ, z začetki premikanja v trebuhu pa si res ustvaril še pristnejšo povezavo.

     Mesec dni pred odhodom k Njemu si zbolel. Upali smo, da ni hudega, da je pomota, da boš čez par mesecev zajokal in ugledal luč sveta. V iskreni želji po novem življenju v tvoje in naše dobro, smo se trudili še naprej, naredili vse kar je bilo potrebno in v naši moči, vendar se ni izšlo. Bolezen je napredovala in takoj v začetku leta si odšel. Ne po naši volji, želji, ker mi nismo gospodarji življenja. Veš, dragi Tilen, tisti dan je bil tako težak, ampak nekako z obilo solz in nemoči, smo sprejeli, da je tako, glede na  hudo bolezen, najbolje.

Sedaj si s svojimi, sebi enakimi in vedno z nami. Tam pri Njemu si, tam kjer ni bolečine in trpljenja. Če imaš moč, blagoslavljaj nas, glej na nas.

SVOBODA ALI UJETOST

   Dejstvo, da že na svet pridemo z določeno dediščino in da smo brez svojega privoljenja postavljeni v določeno okolje nam odpira prvo življenjsko spoznanje; Važnejše je življenje sprejeti kot pa razumeti. Hkrati pa ta »sprejeti« vključuje naslednjo prvino, ki je spoznavati, uvideti naše lastno sodelovanje z življenjem in preoblikovanje lastne osebnosti. V partnerski odnos vstopamo v najrazličnejših leti, obdobjih, z še bolj različnimi željami, pričakovanji, hotenji. Tu je potreba po varnosti, sprejetosti, tudi svobodi. Velikokrat iščoč svojo sorodno dušo in še večkrat nepripravljeni. Vsak prinese v odnos svojo prtljago. Fizično in čustveno, katera je najpomembnejša. Tu so načini, vzorci, dejanja, načini, ki smo jih ponotranjili od staršev in ostale okolice. Začetki so ponavadi spodbudni. Ker pa partner ni več sam, z mamo ali očetom je potrebna korenita sprememba, če hoče da zveza laufa. Če le-te spremembe ni, tak partner v zvezi ni sposoben varne navezanosti, in zato nenehno beži v svoje svetove, aktivnosti, interese, delo, izogiba se tudi pogovorom o sebi, skriva, zaklepa sebe in predmete za komunikacijo. Tak ni svoboden in tudi drugemu ne daje svobode.

   Če mož ni odkrit z ženo, ali obratno, ga le-ta ne more spoznati. Bolj, ko se partnerja odkrivata drug drugemu, globlje spoznavata sama sebe in več si imata zaupati. Če partnerja drug drugemu zaupata, razkrivata svojo pravo podobo, svoja čustva, duševnost in telo. To pa počneta s pristno in odprto komunikacijo. Ljubezen med dvema se kaže na zelo različne načine a eden od teh je zagotovo zaupanje, saj se v tem kako globoko je in kako daleč seže, kaže medsebojna vdanost in rast svobode pri obeh.

   Oblikovanje kvalitetne partnerske zveze je zelo zapleten proces, zato se morata oba zavedati, kakšen je njun odnos, koliko in kaj si zaupata, koliko imata posluha eden za drugega in kakšni so njuni odzivi. Naša naklonjenost do drugega raste, kolikor več vemo o njem, tega pa ne znamo ali pa nočemo izkoristiti v odnosu. Mnogi se boje nasprotnega. Z distanco hočejo skriti svoje slabosti. Vendar neko vez oz.odnos lahko zelo utrdimo, če nam uspe drugemu priznati lastne negotovosti in strahove. Simpatija dobesedno pomeni sočutje, to pa se najbolj krepi, če drugemu zaupamo.

   Pomemben dejavnik za rast medsebojnega zaupanja je tudi čustvena inteligenca, kjer svoja negativna čustva (jeza, bes, mržnja, strah…)obrnemo v svojo korist. Pravi odnos je le iskanje ravnovesja, kompromisa med odvisnostjo in neodvisnostjo, bližino ali zadržanostjo. Od zibelke do groba se učimo živeti samostojno, vendar drug z drugim. Iskreno, svobodno.

ZAVOLJO SAMEGA SEBE

       Pisalo se je leto 2001 in v tistih mesecih je moje pitje tako napredovalo, prišlo do take točke, da ni bilo več obvladljivo. Razum, čustva, tuja pomoč, .. nič ni pomagalo. Alkohol je dejansko vodil mene skozi dneve. Vrlin  sem imel na pretek, veljal za  neustrašnega, sposobnega, vendar je za rešitev iz tega pekla vedno zmanjkalo čisto kanček volje, moči ali pa poguma. Še tisti redki dnevi ne pitja niso imeli nikakršne teže, kvalitete, … ker so bili prepojeni od prej in tudi v pričakovanju nadaljevanja. Da je bila agonija, je skromna beseda in takrat je bil na prvem mestu alkohol, nato sosedi, družina, potem dolgo nič in jaz. Čustvena in tudi že fizična razvalina od človeka. Dobesedno vse se je vrtelo okrog te pijače, … kje dobiti, kje skriti, kako, … da bo dovolj, da ne zmanjka. Ja, to je bil največji strah, da ostanem brez. Kako bom potem funkcioniral. V tistih, kao najboljših dneh sem moral že v zgodnjih jutranjih urah krepko doliti, ker drugače posla nebi zmogel. Delal neumnosti katerim ni mesta v besednjaku in življenju. Kruto.

     Dnevi tedna pred soboto  so bili peklenski. Vremensko in osebnostno. Sedaj jasen pogled nazaj, mi da vedeti, da enostavno drugače ni šlo, nisem zmogel, zato se ne obtožujem, še manj pribijam na križ. Enostavno, vse anomalije so se stopnjevale, nalagale na vrh ledene gore, katere osnova je bila globoko in široko utemeljena v ogromnem oceanu te »žlahtne kapljice« , ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi itd . - kot pravi Prešeren. Norel sem jaz, norelo je vse v meni, brez vsakršnega postanka. Kot bi vedel, da so to zadnji dnevi dolgoletnega prekletstva.

Na viharni četrtek je zgorela bližnja hiša – narava, višja sila je pokazala svojo moč. Tam v prvih vrstah gasil, pomagal, … predvsem sebe in sebi. Še steklenico žganice za popotnico dobil, za zasluge, za pogum, moč.

V soboto 21. se je vreme uneslo, lepo sončno jutro, kt bi  nekaj obetalo. Zarana ves utrujen, že dobro podkrepljen oz. dolit, grem z ostalimi domačimi na sosedin vrt pospravljati travo. Razdajal se vedno za druge, v svojo korist dobrega imena in pridobljene pijače. Med delom tam, še sedaj ne vem kaj me prešine, nagovori, razsvetli, .. in se izrazim; Dovolj je, žena pelji me v bolnico! Presenečenje, šok vsesplošen. Na eni strani jaz ves utrujen, sesut, kot kup nesreče. Kapituliral, poražen, nepodpisana predaja ? Na drugi strani pa ženine besede .. spet ena izmed iger, manipulacij, igranje žrtve in mamin sprašujoč pogled … le kako bomo sedaj ?? Oče je namreč umrl pred dobrim letom.

      Stroji, orodje ,  vse je ostalo na parceli, kasneje, popoldan to pripelje domov prijatelj. Z ženo spakirava najnujnejše, se odpeljeva v ZD po napotnico in tja grede, še prijatelju na cesti povem … veš odhajam v bolnico. Še sedaj ga vidim, ko mi pove, veš prav si se odločil, srečno. V PBI so me 3-4 dni spravljali k sebi z vitamini, delirij stanja pa blažili z Apaurini. Sledil, je čas, ko sem šel sam vase, izpraševal vest, se obtoževal, gnjavil, delal samoinventure, bilance, … s pomočjo dveh knjig; Štifterjeve – Prijatelju in Duvalove- Otrok ki se je igral z luno. Bili so zelo težki dnevi notranjih bitk, pomešani z občutki krivde, sramu. Po drugi strani pa spoznaval pomirjenost, olajšanje in vsak dan mi je bilo lažje, tako fizično kot psihično. Namreč, boril sem se skor 18 let, bi rekel proti nevidnemu ali pa vsaj proti prefinjenemu, zahrbtnemu sovražniku. Sedaj pa odvrgel veliko breme, zadihal in začenjal se učiti živeti čist drugače. Vse je bilo novo.

     Bolnico sem zapustil na lastno željo po 10 dneh , fizično še šibek. Zdravniki in »soborci« so zmajevali z glavami … češ, kmalu se boš vrnil, kmalu se vidimo. Saj u bistvu se veliko niso zmotili, le da sem naslednje leto in pol, tri ure tedensko sedel na terapevtskem oddelku in ne na bolniškem. Namreč prenehanje pitja je le prva stopnica do treznega življenja. Nujno je spreminjati navade, poti, razmišljanje, prekategorizirati dotedanjo družbo ipd. Vzporedno z četrtki sem se kalil in uvajal na novo življenje z prijatelji na sobotni skupini AA. Ta srečanja, druženje, mi je in mi še daje novega zagona, lepšega in lažjega pogleda na preteklost, mi utrdila sedanjost in se rišejo smernice za pot prihodnosti. Sprejel sem pomoč.

Ta zelo , v vseh smislih, draga preizkušnja je prerastla v izkušnjo, na katero nisem ravno ponosen, sem pa vesel za prej  prehojeno trnovo pot pitja in potem, ker sedaj vse drugače gledam nase, na ljudi, svet. Sedaj sem jaz na prvem mestu, nato družina, delo, kak prijatelj, nato dolgo nič, pa potem vse ostalo. Danes vem, da mi ni potrebe piti, ne za zdravje, voljo, moč, družbo , .. ne za nič. Imam vse to.

In lahko z gotovostjo rečem, da  je ta današnji dan obletnica rojstva. Tri imam. Telesno rojstvo, prometno nesrečo z po čudežu preživetvenim izzidom in to novo rojstvo 21. julija 2001.

Je pa sedaj na mestu zahvala vsem, kateri so mi na tej poti kakorkoli pomagali, stali ob strani, me spodbujali- tudi z metanjem polen in kamenja. Skratka vsak ima svoj doprinos.

      Posebno zahvalo pa namenjam  ženi  Nataši, mojim otrokom , ljudem v belem in nenazadnje prijateljem  pri AA.

STRES

Dandanes je tolk govora o stresu in že mlade, celo otroke slišimo ... ponavadi povzamejo po nas, ... sem tolk živčen, sem v stresu, ... Torej stres je naš fiziološki, psihološki in vedenjski odziv  na  spremembo, ponavadi potencialno ogroženost ali škodljivost,  ki se ji moramo prilagoditi .  Stres je lahko pozitiven, če doživljamo spremembe kot  izziv, kot nek običajnega kar nam pride na pot. Škodljiv in zdravju nevaren pa je takrat, ko imamo občutek, da zahteve okolja presegajo naše zmožnosti. Pazi .. občutek, ki pa ni nujno da se ujema z resnično situacijo. Kadar se znajdemo v potencialno nevarni situaciji, naše telo reagira tako, da se pripravi na odziv v obliki borbe ali bega kot pri naših prednikih ali živalih. Dihanje postane hitrejše in plitvejše, Mišice se krčijo, prebava  upočasni. Potenje, ki ima neprijeten vonj, se poveča.  Kt pripravljeni na boj Sprosti se adrenalin in noradrenalin. Ker pa danes človek ne more bežati ali se boriti kot v preteklosti, ali pa tudi ni potrebe je to stanje organizma nam v škodo. To pa še posebno, če to, nekako ogroženost, nemoč občutimo dlje časa in se telo ne uspe povrniti v prejšnje stanje. Daljša obdobja stresa lahko vodijo v kronično izčrpanost ali bolezen. Telo človeka, ki je stalno v stresu je obremenjeno in mu  slabi imunski siste

Telesni znaki stresa

Povečan srčni utrip, visok krvni pritisk, težave z dihanjem, težave s požiranjem,

občutek slabosti,  napete, skrčene mišice, zmanjšana odpornost, navali vročine in mraza, potenje, zardevanje, suha koža, zbadanje v mišicah, siljenje na bruhanje...

Vedenjski znaki stresa

Nespečnost,  zbujanje, čustveni izbruhi, izguba apetita ali pretirano jedenje, pretirano kajenje, pitje alkohola, izogibanje določeni situacijam, brezbrižnost.

Spremembe mišljenja

 Nezmožnost koncentracije, neodločnost, pozabljivost, pretirana občutljivost na kritiko, negativne samokritične misli, sprevržene misli, samoobtoževanje.

 Spremembe čustvovanja

 Anksioznost (tesnobnost, živčnost, napetost, strahovi, fobije, panika), depresija

(žalost, pomanjkanje samospoštovanja, apatija, utrujenost), potrtost,osamljenost,

občutki krivde in sramu..

 Stresnost neke situacije ali dogodka ni za vse ljudi enaka. Vsak ima drugačno opremljenost  in s tem tudi drugačna “očala”.  Določen dogodek je lahko za nekoga stresor, za drugega pa dobrodošla spodbuda v življenju. (Ne)dovzetnost za stres določajo naša osebnost  starost,  izkušnje, vrednote, prepričanja, okoliščine v katerih se pojavimo, ter širše in ožje okolje v katerem živimo. Veliko vlogo pri vplivanju stresa ima življenska in miselna naravnanost , trdnost in kakovost medsebojnih odnosov z ljudmi, ki nas obdajajo.

 In se sprašujemo kaj naj sedaj s tem stresom, kjer ponavadi saniramo le posledice s kakšnim res odhodom, ki je beg in ni rešitev. Zakoplemo se v kakšne knjige, skupine, sekte. Meditiramo in poslušamo kvazi prenovitelje, brez resničnih osebnih izkušenj,  ki nam iz naslonjačev in knjig pridigajo.

Ker se vse začne v naših mislih bomo na dogodke, situacije, osebe ali predmete, ki jih imenujemo stresorji, spremenili pogled. Ker ta dosedanji nas je pripeljal do tu in ni fajn. Nekaj bomo odpisali, drugemu dali večji pomen, nekateremu manjšega ali ničnega. Ne bomo dopustili, da se v nedogled maje naše ravnovesje. V zdrave meje bomo dvignili  samozavest, samopodobo. Skratka vse … misli, besede, dejanja,  kontra kot do sedaj.

Pač naše misli nas določajo. Le-te se prezrcalijo v čustva  in  dejanja.

TA ČAS, NAŠ ČAS

       Kaj se je zgodilo z nami , s človekom ............ Vse bolj se zapiramo vase, z rokami prekrižanimi na prsih, nezavedno odganjamo ljudi od sebe. Kot da smo pozabili, da je tudi naša bit del skupnosti., ki je na nek način povezana. Prevečkrat pozabljamo, da če trpi eden, to občutimo vsi. Pomislimo na svoje bližnje,na svojo družino, pred katerimi težko skrijemo bolečino, veselje, žalost, trpljenje in osamljenost. A dejstvo je, da ljudje postajamo čedalje bolj osamljeni in zavoljo tega velikokrat životarimo. Pa vendar, kdo je dejansko kriv za našo osamljenost, ki ima zagotovo več obrazov?  Res je, da vsakdo potrebuje trenutek samote, prostor zase, da se odmakne od okolice, ki ga izčrpava. 

   Samota je odlična priložnost za nabiranje energije, povrnitev zbranosti, refleksijo o samem sebi. Če je dandanes, v tem stoletju, tukaj in sedaj, ob poplavi družabnih omrežij osamljenosti preveč, je samote premalo ! Kot, da se ne znamo ustaviti in vzpostaviti konstruktivnega dialoga sami s seboj, določiti lastne smernice in začutiti svoje lastne , nujne potrebe. 

    Za nami so prazniki, ko s(m)o , nekateri bolj, začutili osamljenost. Žal praznični čas zbuja spomine in ustvarja nasprotje med tem, kar čutimo v sebi in okolico. Občutek da smo sami, je toliko večji, če smo v družbi ljudi, ki  kažejo nepopisno zadovoljstvo, so glasni, rajajo in so srečni. A tudi ta sreča je lahko videz, maska. Pa vendar nič manj ne boli.  Žebelj v krsto zabijejo še številni filmi, glasba, .. polnih podob in sporočil, popolnih družin, idilike, romantike in srečnih koncev.  

   Morda je ravno začetek leta, čeprav ga krasi “zlovešča” trinajstica, danes je pa še trinajsti dan, priložnost za preobrat, za “tveganje”, da začnemo na svet gledati z drugačnimi očmi, s pozitivno mislijo, tako nase, kot na okolico. Da se v družbi, krogu svoje družine in prijateljev vidimo koristne in enakopravne. Morda je pa najpomembneje to, da nam uspe najti svojo vizijo, ki jo postavimo na svojo pot, kot majčken, jasen cilj.    Pa srečno !

POGUBA

      Alkoholizem je težka bolezen ki prizadane vso družino in okolico. V družini kjer je prisoten alkohol je kaos. Strah pred vsem in vsakomur. Sram pred tem da bi kdo izvedel. Psihično, spolno, verbalno nasilje. Nestabilnost. Nepredvidljivost. Najbolj so prizadeti otroci.
      Otrok se uči o svetu v svoji družini. Starši mu dajo vzgled in informacije o življenju. V matični družini se otrok nauči kako živeti. Vse kar tam vidi, čuti in občuti, vzame kot normalno in prav. To je zanj življenje. Tam se nauči kako komunicirati, reševati probleme, skrbeti zase, se veseliti, ljubiti, živeti. Tam spozna svojo vrednost.
     V družini kjer je alkoholik se vsa družina ukvarja z alkoholikom, otroci pa so odrinjeni na rob. Ustvarijo si popačene podobe o svetu, predvsem pa o sebi. Zato se le stežka prebijajo skozi življenje, ne vede zakaj. Tipični otrok alkoholika je negotov, ima nizko samozavest, občutek osamljenosti, brezizhodnosti, stiske, ljudje ga vedno znova zapuščajo, zlorabljajo. Čuti da nikamor ne spada, da ga nihče nima rad in misli da je z njim nekaj narobe. Ima težave v intimnih razmerjih, odvisen je od odnosov, ter velikokrat tudi od drugih substanc. Zapleta se z problematičnimi in nasilnimi ljudmi, kjer podoživlja svoje otroštvo, saj je to spoznal kot normalno. Vztraja v bolnih odnosih, kjer hoče dobiti tisto, česar ni dobil v svoji matični družini. Počuti se kot žrtev. Potrebuje pomoč, ne glede na to koliko je star.
     Program 12-korakov, Al-Anon, AA, daje upanje. Pomaga ponovno odrasti in se naučiti živeti to življenje kot zdrava, samostojna oseba. Začenjajo se dogajati  čudeži, ko stopiš na pot 12-ih korakov.

ČAS V ODNOSU

    Toliko je govora o politiki, gospodarstvu, športu, glasbi, službah, … pa v vsej tej naglici in poplavi dela ter informacij, kdaj zares pomislimo o nas samih, bližnjih, o odnosu, zvezah ? Velikokrat ostane le pri  besedah sočutja, ljubezni, spoštovanja…. . Kaj pa sploh to v praksi je ? Kako živimo, da gre v slo. vsak tretji zakon narazen, vsaka druga zveza pa razpade. Nato pa pod krinko samoprevare … poskrbeti moram zase in otroke, trpijo vsi.

Iz tega vidika sem zbral nekaj praktičnih dejavnikov, ki zmorejo kar zamajati, ali pa utrditi zveze. V večih točkah se najdemo, bolj se je potrebno zamisliti.

1. Družina in prijatelji

Družina in  prijatelji predstavljajo velik del našega življenja – in to že od nekdaj, še preden smo se spoznali. Slabi odnosi z družino in prijatelji naše boljše ali slabše polovice lahko torej poskrbijo za kar nekaj trenja v  razmerju ali pa  zvezo celo pripeljejo do konca.

Seveda razumemo, da smo ljudje različni in da vam vsi preprosto ne morejo biti všeč – še posebej njena najboljša prijateljica, ki je včasih prava kokoš, ali njegova mama, ki vas vedno uči, kako pospraviti stanovanje – a zavoljo  razmerja se splača potruditi in poskrbeti, da bomo z njenimi ali njegovimi najbližjimi vsaj vljudni in se z njimi ne bomo po nepotrebnem zapletali v konflikte.

2. Stres

V prvi fazi  razmerja se nam bo morda zdelo, da smo kot par skriti v nekakšen ovoju ljubezni – in  nič ne more ločiti ali spreti. A resnični svet žal deluje nekoliko drugače in kaj kmalu se začnemo spopadati tudi s stresnimi situacijami, ki zadevajo le enega izmed vaju, sploh ko pridejo otroci.

Skoraj zagotovo se  vsaj enkrat spopadamo s stresno situacijo s področja financ,  večkrat se spremo glede gospodinjskih opravil,  vzrok sporov pa so lahko tudi pretekla razmerja.

Tem konfliktom se je pravzaprav težko izogniti, zato je morda najbolje, da se čim prej postavimo na realna tla in lotimo konstruktivnega reševanja  težav.

3. Zasledovalci, iskalci

Par pomeni dve osebi – če pa se v  razmerje vztrajno vklaplja še tretja, se to najverjetneje ne bo končalo dobro. Ima eden  malo preveč dobrega prijatelja ali prijateljico nasprotnega spola? Ali pa gre morda celo za bivšega partnerja ali partnerko? To lahko kaj hitro načne  razmerje, zato se  priporoča stvari ustaviti, predno bo prepozno.

Kako? Zasledovalcu ali zasledovalki jasno povedati, da ni potrebe po tovrstnosti, pri tem pa ne biti preveč vljuden, saj se v tem primeru lahko zgodi, da sporočilo ne bo dovolj jasno razumljeno.

4. Nadležne navade

Nihče ni popoln – in to zagotovo velja tudi za  partnerja, kajne? Nekatere neprijetne navade vas sčasoma začnejo vse bolj motiti, čeprav gre za stvari, ki pravzaprav sploh niso pomembne. Vaš življenjski sopotnik nenehno pušča odprto zobno pasto? Izbranka za naš okus nosi preveč ličil? …  Vse to so malenkosti, ki  sčasoma lahko začnejo presedati.

Ne pustimo, da bi takšne malenkosti zagrenile  razmerje – če  gre nekaj na živce, je  najbolje, da se to jasno pove. Če bomo imeli srečo, bo partner z nadležnim početjem prenehal, v nasprotnem primeru pa se bo sprostilo vsaj nekaj negativne energije in zamere ne bomo nabirali v sebi, kjer bi eksplodirala v najmanj primernem trenutku.

5. Preveč udobja

Razumljivo je, da smo s časom nekako čedalje bolj povezani in vse bolj navajeni en na drugega, to pa s seboj prinaša tudi več, včasih kar preveč udobja. Napr. V začetku zveze ona namreč niti v sanjah ne bi dopustila, da bi jo partner zalotil nedepilirano, on pa se v posteljo nikdar ne bi odpravil neumit.

A čas prinese marsikaj in pride do nezdrave sproščenosti. Sproščenost sama po sebi seveda ni nič slabega, ravno nasprotno, a ko ta preraste v zapuščenost, ki se ji pridruži še rutina, je zveza na slabi poti. Zato je fajn pravočasno poskrbeti, da ne bomo en drugemu postali le sostanovalci v stilu dveh prijateljev.

6. Povsem različni cilji

Ljudje smo različni, prav tako različni pa so tudi naši cilji. Seveda ni nič narobe s tem, da imamo nekoliko različne poglede na življenje in tudi različne cilje, a če so cilji enega v popolnem nasprotju s cilji drugega, to lahko hitro pripelje do težav v razmerju.

Če si ona denimo želi družine, on pa predvsem kariere, se zveza najverjetneje ne bo obnesla – enako pa velja tudi v primeru, da on raje ostaja doma, ona pa bi rada življenje izkoristila do zadnjega trenutka. Kaj kmalu bosta  življenji vse bolj ločeni, kar zagotovo ni dober temelj za razmerje.

Rešitev je pravzaprav le kompromis, pa še to le v primeru, da je za to obojestranska pripravljenost in da je kompromis sploh mogoč – če se bo eden zaradi drugega moral odreči svojim željam in ciljem, to na dolgi rok zagotovo ne bo dobro.

7. Preteklost

Razen če smo se pravkar rodili, je za nami zagotovo že kar nekaj preteklosti, kar je seveda povsem razumljivo. Prav tako razumljivo je tudi, da se želimo iz svoje preteklosti in predvsem napak, ki smo jih  storili v njej, nekaj naučiti – precej manj razumljivo pa je, če živimo v preteklosti in svoje sedanje razmerje nenehno primerjamo s prejšnjimi.

Enako velja tudi za obstoječe razmerje. Je eden  v prvi fazi  poznanstva storil kakšno napako? Če bomo ta spodrsljaj pogrevali ob vsakem prepiru, se  zvezi ne piše nič dobrega. Če smo se namreč odločili, da neko napako oprostimo, jo skušajmo tudi pozabiti – ali pa je vsaj je omenjajmo ob vsaki priložnosti. Le tako se bo razmerje lahko osredotočilo na prihodnost, kar je tudi edina pravilna odločitev.

8. Spolnost

Katera  naj ne postane rutina in nekaj samo po sebi umevnega. Razvijajmo, negujmo to področje, ki daje težo zvezi. Spolnost sama po sebi ni poglavitni dejavnik za dober odnos, je pa eden od ključnih .

 Prisluhnimo sebi, partnerju, svojim in potrebam drugega. Usklajujmo iščimo prave poti ali alternative, katere naj bodo v veselje obema. Ne odrivajmo tega na stranski tir, kot nekaj drugotnega. Spolnost je čudovito področje s katerim se mogoče ne izgubi veliko, pridobi pa ogromno.

9. Preveč ali premalo samostojnosti

Gre za eno izmed najpogostejših težav v razmerjih, saj se nemalokrat zgodi, da je eden izmed partnerjev preveč ali pa premalo samostojen. Premalo samostojnosti seveda prinaša številne težave, saj se drugemu partnerju pogosto zdi, da ga njegova boljša ali slabša polovica kar nekako duši.

A tudi preveč samostojnosti ni vedno dobro, saj drugi partner hitro dobi občutek, da se ga pravzaprav ne potrebuje in da nima nobene pomembnejše vloge. Poiskati pravo ravnotežje na lestvici samostojnosti je včasih zelo težko, a z malo truda in veliko komunikacije  bo zagotovo uspelo

NASILJE

    Časi so kakršni so, prisega ter spodbuja se ljubezen, prijaznost, ...  vse več pa je nasilja. V šoli, na delovnem mestu, doma, na ulici in jaz mislim, da je za nasilneža značilno, da ima zelo nizko samozaupanje in da živi pod stresom. Boji se, da bi mu drugi ljudje vzeli moč, zato jih zavrača. Nasilno vedenje je obrambna reakcija, saj z njim nasilnež skriva svojo lastno bedo. Strah in grozo vzbuja pri drugih ljudeh, sam pa daje s svojo predrznostjo vtis, da se ničesar ne boji. Nenehno išče različne načine, ki bi ji omogočili s pomočjo sile narediti vtis na druge ljudi in hkrati doseči želene cilje.              

     Nasilnež vidi v resnici povsod nevarnosti. Zdi se mu, da ga ljudje napadajo. Svojo nasilnost opraviči kot odgovor na “napade” drugih, saj meni, da ima pravico do samoobrambe. Nasilnež je maščevalen, ne spoštuje meja in se nikoli ne umakne pred konflikti. Konflikte povzroča sam ter jih še dodatno poglablja z uničujočo nasilnostjo, s čimer spravlja ljudi v stresno situacijo. Nasilnež ljudi s svojim vedenjem in odnosom do njih, prizadane. Do njih je ironičen in nasilen, vse skupaj pa pripomore k ustvarjanju sovražnega vzdušja in k pridobivanju sovražnikov. Nihče si ne želi nasilnega človeka za svojega prijatelja, zato se ljudje prenehajo zanimati zanj, ne poslušajo ga več in na splošno ne iščejo stikov z njim. Nasilnež tako izgublja zaupanje in ugled. Ljudje se ga bojijo. Nihče se ga ne upa razjeziti z nasprotovanjem njegovim odločitvam ali s posredovanjem slabih novic. Laskaju mu. 

   Dolgoročno gledano ostane nasilnež oseba brez informacij, saj se pričnejo različni dogodki odvijati mimo njegove vednosti. Trpi zaradi osamljenosti in občutka prikrajšanosti, kar prispeva k še večji nasilnosti. Nekateri  se nasilnežu zoperstavijo z nasilnostjo, kar povzroči pri njem občutek, da je nasilja vedno več ter da postaja možnost fizičnega obračuna neizogibna. Zaradi svojega vedenja, nesposobnosti molčanja, poslušanja in dopustitve, da stvari minejo same od sebe, se stanje dramatično poslabša. 

   Nasilnež ni pripravljen spremeniti svojega vedenja, saj mu  tako vedenje omogoča uspeh. Manipulacija !  Žrtve močno prizadane, povzroči jim travme in trpljenje. Ob tem se ne počuti več ogroženega ter občuti olajšanje .  In to je dobesedno obsedeno stanje,  abota- norost , začarani krog, kjer je rutina, nagon po preživetju, daleč od sprejemljivih čustvovanj.  Kaj s takim ? Molit za njega, da uvidi problem, vse drugo je prelaganje odgovornosti, kot prelaganje jabolk. Na koncu vedno ostane ena gajbica izpraznjena. Dokler priznanja ni, naj nasilnež ima kar želi.

SPREJEMANJE

     Pa pojdimo … mogoče zadnji prispevek tu, ali pač. Vsekakor pa naj bi bilo tole ena pika na i, dogodkom, razmišljanju, dejanjem. Grem v stilu, navdihu iz SP, kjer v priliki o izgubljenem sinu, kateri je bil v skrajni agoniji, lahko doumimo pomembnost načina; Šel je vase!! Ja, zamislil sem se, poglobil do obisti in še dlje.

    Menim, da je sprejemanje  tako pomembna stvar, da bi jo lahko poimenovali “prvi zakon osebne rasti”. Sprejemanje preprosto pomeni to, da vidimo stvar, človeka, zadevo, .. takšno kot je in rečemo: “Tako je”.

Sprejemanje ni odobravanje, strinjanje, dovoljevanje, pooblaščanje, kaznovanje, rivalstvo, dogovarjanje, vdanost, sočutje, podpiranje, potrjevanje, ohranjanje, zagovarjanje, odtegovanje, preverjanje, krepitev, vzgajanje, opogumljanje, pospeševanje, promoviranje, dodajanje, dajanje potuhe ali kaj podobnega.

Sprejemanje pomeni reči: “To je tako kot je, in kar je. Je tako kot je.”  Lahko dojamemo sprejemanje?

     Dokler resnično ne sprejmemo vsega, ne moremo videti jasno. Vedno bomo gledali skozi filtre, “treba je”, “morali bi”, “nujno je”,  predsodkov.

Ko se realnost spopade z našo predstavo o tem, kakšna bi morala biti realnost, realnost vedno zmaga. Spustimo nekaj v prepričanju, da gravitacija ne bo delovala. Vseeno bo padlo. Tega ne maramo (to je, imamo težavo, da bi to sprejeli), zato se, ali spopadamo z realnostjo in postajamo vznemirjeni, ali pa se od nje odvrnemo in postanemo ne-zavedni. Če smo vznemirjeni ali ne-zavedni - ali pa če zaradi neke stvari nihamo med tema dvema - se lahko vprašamo: “Kaj pri tem ne sprejemam?”

Sprejemanje ni stanje pasivnosti ali nedejavnosti. Ne pravim, da ne moremo spremeniti sveta, nadomestiti slabo z dobrim, zlo z dobroto. Sprejemanje je dejansko prvi korak k uspešnemu delovanju. Če ne sprejmemo situacije takšne kot je, potem bomo imeli težave pri njenem spreminjanju. Še več, če ne sprejmemo situacije, potem nikoli ne bomo resnično vedeli, če je situacijo potrebno spremeniti.

     Ko sprejmemo, se sprostimo; dopustimo; postanemo potrpežljivi. To je prijeten položaj, tako za sodelovanje kot za odhod. Ostati in se boriti (celo za smešne stvari: kolikokrat smo resnično trdno poskušali doseči dobro počutje?) ali zbežati z gnusom ali v strahu ni ravno izpolnjujoč način življenja. Je pa neizogiben rezultat ne-sprejemanja.

Vzemimo si nekaj trenutkov in premislimo o situaciji, s katero nismo zadovoljni - ne o največjem bremenu v življenju, ampak le o preprostem dogodku, zaradi katerega smo čemerni. Sprejmimo vse v zvezi s to situacijo. Naj bo tako kot je. Kajti, navsezadnje je tako, ali ne? Poleg tega se bomo bolje počutili, če jo sprejmemo.

Potem ko jo sprejmemo, in vse v zvezi z njo, je še vedno verjetno ne bomo marali, vendar pa jo lahko nehamo sovražiti ali se je bati. V najslabšem primeru bomo sovražili ali se bali nekoliko manj.

    To je resnična vrednost sprejemanja: glede življenja in sebe se počutimo bolje. Vse, kar je rečeno o sprejemanju, se nanaša na stvari, ki smo jih naredili (ali pa pri tem nismo uspeli). Dejansko je vse, kar smo rekli o sprejemanju uporabno še posebej za naša presojanja o sebi.

Vse stvari, za katere menimo, da bi jih morali storiti, pa jih nismo, in vse kar smo storili, pa menimo, da ne bi smeli, enostavno sprejmimo. Pač naredili smo (ali pa ne). To je realnost. To je tisto, kar se je zgodilo. Preteklosti ni mogoče spremeniti. Lahko se z njo borimo, ali pa se delamo, da se to ni zgodilo, ali pa to sprejmemo. Predlagam zadnje. Življenje v krivdi, strahu in ne-zavedanju je najmanj ne preveč veselo.

Celo prvovrsten redoljub kot Sv. Pavel je priznal: “To, kar bi moral narediti, ne naredim, in tistega, kar ne bi smel, storim.” In to je človek, ki je vedel, kaj mora delati! Naslednjič, ko odkrijemo, da delamo nekaj, kar ne bi “smeli”, ali pa, ko ne bomo nekaj naredili, kar bi “morali”, to lahko prav tako sprejmemo.  

Ko se nahajamo že pri tem, potem lahko prav tako sprejmemo vse naše bodoče prestopke zoper tisto, kar bi “morali”, na tem svetu. Naredili bomo prestopke. Ne, da nujno odobravamo prestopke. Ampak sprejemamo dejstvo, da človeška bitja počnejo takšne stvari; in če še nismo sprejeli našega človeštva - z vso veličastnostjo in neumnostjo, ki je v njem - potem je mogoče sedaj dober trenutek za začetek.

   Ko se nahajamo v stanju ne-sprejemanja, se je težko učiti. Stisnjena pest ne more sprejeti darila in stisnjena psiha - trdno odločena proti realnosti, ki se je ne sme sprejeti - ne more z lahkoto sprejeti lekcije.

Sprostimo se. Sprejmimo to, kar se že odvija - najsi to počnemo mi, ali nekaj izven nas. Nato poiščimo nauk. Zagotovo ne bomo uživali v vsem, kar se odvija v življenju, lahko pa uživamo ob dejstvu, da je, ne glede na to, kaj se dogaja, “tu nekje skrit nauk.” . Brez sprejemanja, da smo le ljudje in ne svetniki, nauka ne bomo našli.

POT ALI CILJ

    V  življenju pride čas, ko končno dojameš ... Ko se, sredi vseh svojih strahov in svoje norosti, nenadoma ustaviš na mestu in glas nekje v tvoji glavi zakriči ... DOVOLJ! Dovolj bojevanja in joka in obtoževanja in mučenja, da bi se obdržal. Nato si, kot otrok, ki se umiri po izbruhu, obrišeš solze in začneš na svet gledati z drugačnimi očmi  ... To je tvoje prebujenje.  Zaveš se, da je čas, da prenehaš upati in čakati, da se bo nekaj spremenilo ter da se bosta sreča in varnost čudežno pojavili na obzorju. Zaveš se, da v resničnem svetu ni vedno pravljičnih koncev in da se mora vsako zagotovilo »srečno do konca svojih dni« začeti s tabo ... In v procesu se skozi sprejemanje rodi občutek jasnosti. Prebudiš se v dejstvo, da nisi popoln in da te ne bo vsakdo vedno ljubil, cenil,.. ali odobraval tega, kdo ali kaj si ... In to je v redu. Pravico imajo do lastnih pogledov in mnenj  .

    Naučiš se, kako pomembno je ljubiti in spodbujati sebe ... In v procesu se skozi samo-sprejemanje rodi na novo najdeno zaupanje. Prenehaš se pritoževati in kriviti druge ljudi za stvari, ki so ti jih naredili – ali ki jih niso naredili zate – ter se naučiš, da je edina stvar, s katero lahko računaš, nepredvidljivo. Naučiš se, da ljudje ne govorijo vedno tega, kar mislijo, in da ne mislijo vedno tega, kar govorijo, ter da ne bo vedno vsakdo tu zate in da ni vedno vse o tebi... Tako se naučiš postaviti zase in poskrbeti sam zase ... In v procesu se skozi zanašanje nase rodi občutek varnosti.

Prenehaš obsojati in kazati s prstom ter pričneš sprejemati ljudi take, kot so, ter se naučiš spregledati njihove pomanjkljivosti in človeške spodrsljaje ... In tako se skozi odpuščanje rodi občutek miru in zadovoljstva. Naučiš se odpreti novim svetovom in drugačnim pogledom. Na novo prevrednotiš in na novo opredeliš, kdo si in za kaj se resnično zavzemaš.

    Naučiš se razlike med hoteti in potrebovati ter pričneš opuščati doktrine in vrednote, ki si jih prerasel ali ki jih nikoli sploh ne bi smel ponotranjiti. Naučiš se, da sta moč in slava v ustvarjanju in prispevanju, in prenehaš manevrirati skozi življenje samo kot »potrošnik«. Naučiš se, da načela, kakršni sta poštenost in integriteta, niso zastareli ideali minule ere, temveč malta, ki drži skupaj temelje, na katerih si moraš zgraditi življenje. Naučiš se, da ne veš vsega, da ni tvoje delo rešiti svet ter da ne moreš naučiti prašiča peti. Naučiš se, da je edini križ, ki ga moraš nositi, tisti, ki si ga izbereš, ter da mučenike zažgejo na grmadi. Nato se učiš o ljubezni. Naučiš se gledati na razmerja, kot dejansko so, ne kot bi ti rad, da bi bila. Naučiš se, da sam ne pomeni osamljen.

    Prenehaš se truditi, da bi nadzoroval ljudi, situacije in izide. Naučiš se ločevati med krivdo in odgovornostjo ter se zaveš pomembnosti postavljanja mej in učenja, naučiš se reči NE. Prav tako se prenehaš tako zelo truditi, da bi zgladil stvari in zanemarjal svoje potrebe.

   Naučiš se, da v življenju večinoma dobiš tisto, kar verjameš, da si zaslužiš, ter da je večina življenja resnično prerokba, ki se izpolnjuje. Naučiš se, da se je za vredne stvari vredno potruditi ter da je želeti, da bi se nekaj zgodilo, nekaj drugega kot delati v smeri, da bi to naredil.

     Kar je še bolj pomembno, naučiš se, da potrebuješ za to, da bi dosegel uspeh, smer in vztrajnost. Naučiš se tudi, da nihče ne more vsega narediti sam ter da je v redu tvegati in prositi za pomoč. Naučiš se, da je edina stvar, ki se je moraš resnično bati, strah sam. Naučiš se stopiti naravnost v in skozi svoje strahove, ker veš, da lahko preneseš vse, kar se bo zgodilo, ter da se z vdajo strahu odpoveš pravici živeti življenje pod lastnimi pogoji. Naučiš se boriti za svoje življenje in ne zapravljati ga živeč pod oblakom viseče obsodbe. Naučiš se, da življenje ni vedno pošteno, da ne dobiš vedno tistega, kar misliš, da si zaslužiš, ter da se včasih slabe stvari zgodijo nič hudega slutečim, dobrim ljudem ... In naučiš se, da tega ne vzameš vedno osebno.

    Naučiš se, da te nihče ne kaznuje ter da vse ni vedno krivda nekoga. Je samo življenje, ki se dogaja. Naučiš se priznati, ko nimaš prav, ter graditi mostove namesto zidov. Naučiš se, da morajo biti negativna čustva, kot so jeza, zavidanje in zamera, razumljena in preusmerjena, ali pa bodo zadušila življenje v tebi in bližnjih.  Naučiš se biti hvaležen in najti zatočišče v številnih majhnih stvareh, ki jih jemljemo za same po sebi umevne, stvareh, o katerih milijoni ljudi po svetu lahko samo sanjajo: poln hladilnik, čista tekoča voda, mehka topla postelja, dolga vroča prha.

Nato začneš sam prevzemati odgovornost zase in obljubiš si, da se ne boš nikoli izdal ter da se ne boš nikoli, res nikoli, zadovoljil z manj .

Na koncu se, s pogumom v svojem srcu, odločiš, globoko vdihneš ter začneš oblikovati življenje, kakršnega želiš živeti in najbolje kot zmoreš.

ČUSTVA

     Jeza, žalost, strah, veselje, ljubezen, presenečenje, sram… čustva oblikujejo naše življenje. Zaradi njih je naš vsakdan prijeten ali neprijeten. Čustva nam življenje popestrijo ali zagrenijo. Določajo naš uspeh, učinkovitost in srečo, odvisno pač od tega, kakšne narave so in kako se z njimi soočamo.

   Oxfordov angleški slovar navaja naslednjo definicijo: »Čustvo je vsako razburjenje ali beganje uma, občutka, hrepenenja; vsako vihravo ali vznemirjeno duševno stanje.« A na praktični ravni vsi zelo dobro vemo, kaj čustvo pomeni in kako vpliva na naše življenje. Občutimo lahko ogromno različnih čustev, od najenostavnejših (strah, ljubezen, veselje, žalost, …), do tako imenovanih sestavljenih čustev (krivda, ljubosumje, …). Žal nas o pomenu čustev in ustreznemu soočanju z njimi nikoli niso posebej učili, rezultat tega si lahko pogledamo na naslovnih straneh dnevnega časopisja.

    V starih časih so bili ljudje prepričani, da se Sonce vrti okoli Zemlje, saj so se zanašali na tisto, kar je izgledalo, bilo vidno, na zunaj – resnica pa je, kot vemo, ravno nasprotna. Dokler so naši predniki verjeli, da je Zemlja središče vsega, toliko časa niso mogli napredovati v poznavanju vesolja. Povsem enako je danes z razumevanjem človekovega čustvenega sistema. Ljudje verjamejo, da so naša čustva rezultat dogodkov, ki jih doživimo v zunanjem okolju. Skoraj vedno mislimo, da se najprej nekaj zgodi, in ta dogodek v nas prebudi določena čustva. Čeprav je tako videti na zunaj, pa je resnica, tako kot v vesolju, ravno nasprotna. In dokler bomo verjeli, da so naši občutki in čustva odvisni od zunanjih okoliščin, bo napredovanje v poslovnem in zasebnem življenju počasno.

    Smo se naprimer ob  zadnjem nenadzorovanem izbruhu jeze vprašali, od kod vendar vsa ta čustva izvirajo, potem bomo mogoče v naslednjih besedah našli odgovor: »Ljudje smo tisto, o čemer razmišljamo. Vse, kar imamo, smo ustvarili s svojimi mislimi, z njimi ustvarjamo svet.« Misli so zelo pomemben dejavnik v našem čustvenem življenju. Z vsako mislijo, ki vznikne v našem umu, predramimo določeno čustvo. Kakšno je to čustvo, je precej odvisno od tega, kako smo misel obarvali. Če recimo nekega večera v sobi zagledamo velikega, črnega pajka, se v nas najprej oblikujejo misli. Te se v glavnem negativne, v tonu: »Joj kako grd pajek, zagotovo je nevaren!« in se v trenutku soočite z negativnim čustvom strahu, ki nas ohromi in pogosto sproži še mnoga druga zavirajoča čustva. Lahko pa so te misli pozitivne, recimo: »Kako čudovito, zvečer prinaša pajek srečo!« in v vas se prebudijo pozitivna in odobravajoča čustva.

    Če torej drži, da čustvo prebudi misel, potem ni res, da nas  je recimo prijatelj razjezil. Prijatelj je storil, kar je storil, nas so v bistvu razjezile naše lastne misli, s tem, ko se naša pričakovanja niso ujemala s tistim, kar smo dejansko prejeli. Ni res, da nas je partner prizadel. Partner je naredil, kar je naredil, vse ostalo pa smo si s svojimi mislimi povzročili sami. S tem, ko verjamemo, da nas nekaj ali nekdo pripravi, do neprijetnih čustev, se samodejno označimo kot žrtev zunanjih okoliščin in ne le to, da za svoje počutje in čustva ne bomo prevzeli odgovornosti, tudi spremeniti jih ne bomo mogli in ustvariti nova, takšna, ki nam bodo koristila v življenju.

    Včasih nam čustva povzročajo tako globoke stiske (potrtost, jezo, ljubosumje, tesnobo), da bi se jih najrajši za vselej znebili. Smo že kdaj razmišljali, kako bi izgledalo življenje brez čustev? Ko še niso poznali drugih metod, so nevrologi uvedli zdravljenje duševnih bolezni z lobotomijo . S tem so pacienta »odrešili« čustvenih muk in negativnih čustev, kar pomeni, da ni občutil več nobene stiske, žalosti, jeze, strahov, tesnobe in vseh drugih negativnih čustev. Takšen poseg je bil seveda zgrešen, saj so človeka obenem »oropali« tudi za vsa pozitivna čustva, pravzaprav za večino njegovega čustvenega življenja.

Predstavljajmo si življenje, ko bi na vsak dogodek gledali povsem neprizadeto, hladno in odmaknjeno? Zavedati se moramo, da so taka pozitivna kot negativna čustva del nas in da ima njihov obstoj nek razlog. Pozitivna čustva nam sporočajo, da smo na pravi poti, da delamo prav in nas spodbujajo, prav tako pa imajo tudi negativna čustva pomembno in koristno vlogo.

     Če so negativna čustva pomembna in koristna, zakaj potem omejujejo moje življenje? Zakaj me zavirajo in me puščajo na cedilu, takrat ko je to najmanj potrebno? Prvi razlog je ta, da čustev ne razumemo (nismo čustveno pismeni) in drugi, še bolj odločilen, ker se ljudje s čustvi pogosto enačimo. Z njimi istovetimo svoj ‘jaz’, in prav to je tisto, kar najbolj oteži situacijo.

Velja sprejeti da mi nismo naša čustva. Smo človek, ki doživlja svojevrstno izkušnjo. Če nas je denimo strah, ne pomeni, da smo strahopetec, temveč nekdo, ki doživlja čustvo strahu, zaradi svojih misli, ki zbujajo strah. Če smo jezni, ne pomeni, da smo agresivneži, temveč nekdo, ki se sooča s čustvom jeze, ker v njem prevladujejo »jezne misli«. Če bi svoj ‘jaz’ ločevali od čustev, potem se jih ne bi več bali, jih ne bi zavračali, se jim ne bi izogibali, ampak bi jih sprejeli kot učitelje, ki nam sporočajo, kje smo skrenili iz poti in kako se obrniti v pravo smer, k bolj polnemu življenju

DOLGA POT

Ja, zgodaj sem začel. Počasi, a z vso gotovostjo je napredovalo. Neumorno. Dan za dnem, iz meseca v mesec. Leta so se nabirala, rušili še ne zgrajeni mostovi, uničeval alkohol, sebe in druge. Bili so premori …. Zanemarljivo. Vse se je nadoknadilo in to dvojno. Poti nazaj na začetek ni bilo, le ruševine. Naprej, z vso silo, z vso vnemo, žejo, željo, hotenjem. Prizadeti sem moral vse.  Svoja želja, želje in zahteve drugih po prenehanju so se vselej izjalovile, dokler nisem kapituliral. Ja, 18 let kalvarije, kjer je bilo več kt 14 postaj.  Popiti sem moral vse kar mi je bilo namenjeno. Za veliko cisterno bi bilo vsega alkohola, za 14.000 litrov in več . Pa ... bilo je, zgodilo se je.

Ko sem prišel v AA je bilo moje življenje razsuto zaradi alkoholizma. Lahko sem se osredotočal samo na življenja drugih, njihove načine in na to, kako in kakšni krivci za mojo bolezen so bili, kako so me prizadeli in pripomogli k bolezni. Njihova pričakovanja do mene so bila prav to – »moja pričakovanja«. Trajalo je kar nekaj časa, da sem se lahko osredotočil nase. Šele takrat se je lahko začelo moje dolgo in boleče okrevanje. Vključil sem se v korake, izročila  in izhodišča – zapuščino AA-ja. Preko sebi enakih sem začel dobivati in kasneje tudi dajati. Srečanja so postala moje smernice za spokojnost, skupnost in učenje, kako solidno delovati in živeti.

Praznovanje – kakšna beseda za opis mojega okrevanja! Vsak dan je nov dan za proslavljanje mojega okrevanja. Zaobjeti skupinsko zavest, da razširimo svoj krog upanja – to vidim kot način, da objamem svojo skupino in sem odprt za druge. Prvo izročilo mi pravi, da naj bi bil naš skupni blagor na prvem mestu, da je napredek članov odvisen od enotnosti.

Naučil sem se zaupati višji sili (za katero sem si izbral ime Bog) in mu dovolim da prevzame nadzor nad stvarmi, nad katerimi nimam moči. Breme tega, da morem vse sam popraviti, je zdaj le del moje preteklosti.  Geslo »pustiti in bogu prepustiti« hranim v moji osebni spominski banki, pripravljeno za uporabo v trenutku. Vsak dan vsaj kanček poskušam slišati in delati po Božji volji. Sem samo orodje, ki sem mu na razpolago, da se sporočilo AA prenaša na druge. Tega sem se naučil v dvanajstem koraku. Predpogoj za vse pa je prvi korak, kjer sem priznal svojo bolezen, priznal da sem pred alkoholom nemočen. Uvidel da se mi ni potrebe boriti z njim, da mi ni potrebe piti.

»Moji ljudje« so me naučili nečesa, kar rečem vsak dan, preden se moj dan začne: »Bog, tvoj dan je, naj bo po tvoje, ne moja ampak tvoja volja naj se zgodi«. Nato sem pripravljen sprejeti izzive dneva, kateri bi bili drugače še težji.  Ja velikokrat se počutim vznemirjen, prestrašen, pa kaj , On je z mano, kaj pa se mi more nerešljivega zgoditi. Bog še ni zaključil z mano. Še me čaka marsikaj.  Od takrat naprej sem našel svoj smisel v življenju, ki je, da zaobjamem skupnost AA, prenašam sporočilo drugim  in udejanjam načela na vseh področjih svojega življenja, da napredujem v dobrem.

Bog mi odkriva kako lahko izpolnim svoj smisel. Morda je to mentorstvo drugim, služenje v smislu vodenja skupine in predstavništvo. Vem, da sem še vedno na vseživljenjskem popotovanju, vse dokler Bog ne dokonča z mano!  Zaenkrat gre pa že ali pa šele 12. leto. Heroj ?  Daleč od tega. Le človek sem. Zato pa naj mi On, ki je pot, resnica in življenje daje sproščenosti, da sprejmem kar ne morem spremeniti, poguma, da spremenim kar lahko, ter modrosti, da bi ločil med tem dvojim.  
Hvala mu pa tudi za vse dosedanje, za dobro in manj dobro. Zavoljo tega osebnega iskustva, na bolezni, preizkušnje, poti, spremembe, na načine, na ljudi  ... sedaj gledam malo drugače.
Sem zato tolk drugačen ?? Nesprejemljiv ? 

NESOGLASJA

... prepiri in nerazumevanje so spremljajoči del  odnosov. Kot sami vemo, bi se lahko mnogim prepirom izognili, jih skrajšali, ali  jih razrešili na drugačen način. Vendar kako? Rešitve iščemo v svetu možnosti, ki jih trenutno vidimo. Naše gledanje je omejeno z preteklimi izkušnjami, predstavami, idejami, pričakovanji. Če se odnos sprevrže v boj moči in dokazovanje lastnega prav, se večkrat zgodi, da se vrtimo v začaranem krogu. Kljub naporom, ki jih vlagamo in raznim poskusom ne dosežemo harmonije in miru, po kateri hrepenimo. Iskanja gredo dalje, ker iščemo le nek cilj, ki zaradi ran ni dosegljiv in nikoli nismo zadovoljeni.  

      Večkrat so problemi v odnosih posledica »ranjenosti«, ki jo nosimo v sebi še kot otroci. Občutki, ki privrejo na dan pri določenemu konfliktu, ponavadi niso toliko odziv na dejansko situacijo, temveč spomini na dogodke, ki so se nam zgodili. In ... odziv je ponavadi napačen. Ali je pasiven ali agresiven, ter sploh ne ustreza dejanski situaciji, marveč jo še poslabša. Večina ranjenosti se zgodi v predverbalni fazi našega razvoja in zato o tistih dogodkih nimamo spomina. Kljub temu pa telo nosi zapise o vsemu, kar se nam je zgodilo in nerazrešeni občutki nam v določenih sprožitvenih situacijah privrejo na dan kot nerazumljivi strahovi ali močna prizadetost, občutki obupa, zapuščenosti, strah pred izgubo ljubljene osebe.

   Odnos, ki bi mogel biti topel, prostor v kateremu se počutimo podprti in sprejeti se večkrtat spremeni v bojišče, kjer se bojujeta dve osebi vsaka s svojo resnico, svojimi pogledi, podprtimi z preteklostjo.. Vsak si želi biti slišan, sprejet, podprt in to od drugega kar zahteva na najrazličnejše načine. Izsiljevanja, manipulacija, ... .  Zato se obtožujemo, dokazujemo, prizadevamo in na koncu ostanemo neslišani, nerazumljeni in nepotešeni. Na vsako "provokacijo" odreagiramo z užaljenostjo, prizadetostjo, z agresijo. Hočemo doseči mir in harmonijo na način, ki povzroča še več bolečin in odmaknjenosti. En drugemu ne moremo dati kar od staršev nismo prejeli in največkrat se vidimo take, kot so nas videli naši starši. Ponavadi samovrednotenja ni  kar se kaže  kot občutek notranje prisile, kratkotrajno zadovoljstvo ob uspehu, sram ob neuspehu. Prilagoditvene veščine so slabe, samokritičnost pa visoka. Stalno je prisoten občutek starševskega neodobravanja, ki ga spremlja zamera do staršev.
    Značilna je tudi hitra čustvena ranljivost. Povezana je z negativnimi občutki do drugih, saj visoka čustvena ranljivost pomeni tudi več bolečih izkušenj.  Ker tak človek nezavedno vse življenje išče brezpogojno ljubezen, za katero je bil v otroštvu prikrajšan, je skor vedno  razočaran.

    Bi zmogli pridobiti občutek svobode, zavedanje lastne moči. Zmoremo prepoznati konflikte kot priložnost za osebno rast. Lahko opustimo obremenjenost s preteklostjo, težo preteklih izkušenj, čustveno prtljago našega življenja ?? Bi lahko izplavali iz labilnosti in začeli delovati, živeti asertivno ??

    Dokler ne spustimo preteklosti, tudi sedanje situacije ne moremo gledati objektivno; na sprotne izzive odreagiramo obremenjeni s preteklimi izkušnjami. Nagnjeni smo da krivimo drugega ali sebe, da ne vidimo izhoda iz določene situacije.  Se bojimo sprememb ali ne vidimo pozitivne plati, ki nam jo spremembe prinašajo ??

ŽIVLJENJE

     Bil je srednje rasti, plečat kmečki fant. Čisto črni lasje in prav taki brki so poudarjali ali pa tudi skrivali resnost, vsekakor pa  dopolnili osebnost. Tone so ga klicali, čeprav so v krstno knjigo, daleč pred 2.sv. vojno zapisali Anton. Zelo zgodaj se je soočil z izgubo očeta, krepil pa se je ob plemeniti materi , dveh sestrah in treh bratih. Nekje v šestdesetih letih je spoznal Marijo iz  bližnje vasi. Bila je v šolah,  so včasih znali povedati. Ampak zaradi nepravega glasu  ni uspela v želji postati učiteljica in se je morala zadovoljiti le z pomožnimi pisarniškimi opravili na občini. Veš, še doda, dobra je bila za ljudi, mnogim je pomagala. V tistih časih je to mnogo pomenilo.  Skratka .... všeč sta si bila, s kolesi ali pa peš sta premagovala razdaljo med vasmi, ali pa nekje na sredi se srečevala.  Vzela sta se tik pred zimo in nekam do morja je bilo poročno potovanje. Tja v toplejše kraje.

   Tekli so meseci, imenjavali se letni časi, delo na moževi kmetiji je šlo naprej, ma bila je grenkoba. Čakali so, čakali  in dočakali. Ni obupala, verovala je.  Naposled je po šestih letih negotovosti, žalosti, zdravljenj, splavov, pri srcu Marije nastala toplota. Na ustnice se je narisal nasmešek. Ja je, bo ! Z vso gotovostjo je začelo rasti novo, težko pričakovano bitje. Na jesen istega leta srečna starša povijeta krepkega dečka.  Mati Marija je bila tega dogodka nepopisno vesela, kajti iz vseh vidikov je bila nosečnost in rojstvo nemogoče. Se je pa v letih, čakanja, prošenj in molitev, zaobljubila, da če kdaj povije otroka, poroma v Lurd. To je tudi storila. Ko je sine imel par mesecev ga je izročila v varstvo tašči in šla. Z avtobusom je šla, za 5 dni, tam se je zahvalila in priporočila v varstvo vse, vse tri. Nekaj je na tem, je za verjeti tudi v te moči, milosti.

    Narava, medicina, čas ali karkoli že, do ponovnega “blagoslovljenega stanja” ni prišlo, zato je deček odraščal brez bratov in sester. V tem smislu je bil sam. Sam za igro, delo, travme in radosti. Otroštvo mu je potekalo prijetno, čeprav je Tone, vse prevečkrat pregloboko pogledal v kozarec. Očeta je izgubil prezgodaj, pa mu je težko, so rekli. Takrat je na  domačiji živela še Tonetova mati in sin oz. brat Jože. Mama Zofka so jo klicali. Bila je zgarana kmečka ženica. Izguba moža, sina in vojna vihra, so pustile sledi. Drobnih oči, dobrodušna in njen  pogosti molk je veliko dal, veliko povedal. Včasih več kot besede.

   Oče je par let po sinovem rojstvu pustil službo in ostal doma na kmetiji in se s tem tudi malo več posvetil sinu. Bolj  ga vključeval v delo, spremljavo, ... . Manj vsega je bilo na ramenih mame Zofke. Čeprav kmetija ni prinesla kakšnega bistvenega  dohodka, jim je z plačo Marije kar dobro šlo. Znala je in iz malega narediti obilno, iz narobe prav, pa naj je bilo to z denarjem, hrano ali oblačili. Oba starša sta bila fantu vzor za delo, uspešnost, ma ja , neka prijetnost je bila. Verjetno pa je imel deček željo po domačih vrstnikih, sploh ko je bilo okoli sosedov  “drobiža” polno. Preko dneva je že bil z njimi, ampak jutra in večeri so bili bolj prazni. Zaposlil se, razvedril, kaj naredil, je pogosto kar sam.

    Predšolska leta so, sedaj že korenjaka, ter dom in okolje, zaznamovala z najsilovitejšimi doživetji in zaznambami za vse nadalnje življenje. Dogajale so se stvari na katere kratkohlačnik ni imel vpliva, pisale pa so se kot velike, pomembne črke v prazno knjigo, kjer vsi listi ostanejo. Mogoče le malo obledijo, porumenijo, včasih izgubijo čar. Učilo se je. Ja zelo. Z grajanjem, obsojanja. S sovražnostjo, nasilnosti. Z doživljanjem strahu, zaskrbljenosti. Pa tudi  poštenosti in pravičnosti. Prijaznost in pozornost je prinesla spoštovanje. Iz občutkov sprejetosti tudi ljubezen do drugih ni ostala tuja.

      Iz  doživljanja prijateljstva, pa se je ta fant  naučil, da je svet lahko zelo prijazen kraj za življenje.

ZA EN LEP DAN

   Naj zveni še tako egoistično, ampak najpomembnejši človek v življenju, ki ga imamo, smo mi sami. Če sami s seboj nismo zadovoljni, tudi drugi ne bodo z nami, mi pa jim ne bomo mogli pomagati in deliti z njimi dobre volje in pozitivnosti. Ne obremenjujmo se z drugimi in o tem kaj le ti mislijo o nas. Če se spomnim stavka Luise Hay, ki med drugim pove; Kaj si drugi mislijo o nas, ni niti najmanj naša stvar, ji lahko le pritrdim. Če se sami ravnamo po tem, da damo v vsaki situaciji od sebe vse, česar smo v tistem trenutku zmožni, bi moralo biti dovolj. Smo gospodarji svojih misli in če se odločimo, da bomo pozitivni, je to največ kar lahko naredimo za naš dober dan.

   Velikokrat so majhne spremembe, tako velike, da je dan močno lepši. Rutino ali celo nezadovoljstvo  lahko izboljšamo že z malenkostnimi spremembami.

- Zgodnje oz. vsaj zelo pravočasno vstajanje nudi več časa, za naprimer prijetnejši zajtrk, bolj dolgo kavico in lahko že s tem zelo dobro začnemo dan, še predno se je dobro začel.

- Posvetimo pozornost stvarem, ki jih počnemo. Če jemo, jejmo. Televizija ali branje nekak ne sodi zraven. Hrana bo prijetnejša in boljšega okusa, brez prisotnosti politikov ali Mehiške limonade. Podobno je pri vseh stvareh, namenimo jim pozornost.

- Pričakujmo le dobre stvari in najboljše razplete in tudi sami delujmo v tem smislu pozitivnosti. Rezultati mogoče nebodo takojšnji, vidni pa bodo zagotovo.

- Bodimo potrpežljivi in tolerantni do drugih. Skušajmo nadzorovati svoje akcije, reakcije. Nervoza ni prijetna  v nobeni situaciji in za nikogar.

- Včasih ustavimo pred prehodom za pešce in dajmo človeku prednost. Oni se bo počutil odlično in hvaležno, mi pa tudi, ker smo mu polepšali trenutek.

- Pri stiku z ljudmi na cesti, v trgovini, službi, ... poleg pozdrava ponudimo še prijazen pogled, mogoče nasmeh, dodatno besedo, dve. Tudi nazaj bomo dobili dobro voljo.

- Odločajmo se, da stvari urejajmo umirjeno, brez panike, z solidno voljo. Pred neprijetnimi opravili se “pogovorimo” sami s sabo pa se jih bomo lotili bolj pozitivno.

- Ne širimo slabih novice. Ne obrekujmo in opravljajmo. Raje se pogovarjajmo o lepih stvareh, ki so se zgodile. Verjetno bo tu ugotovitev, da se o tem nekoliko teže pogovarjamo. Nekatere lepe stvari celo ne zanimajo !?

- Na poti domov ali proti koncu dneva si po možnosti  kupimo priljubljeno čokoladico, bombon, .. Kot nagrada za uspešen dan, čeprav ga mogoče še ni konec.

- Izogibajmo se negativnim novicam in  neugodnemu (črnemu)premišljevanju. Raje pojdimo na sprehod, mogoče stran ali dve dobre knjige, klepet z najbližnjimi. Tudi spanje bo vsled tega prijetnejše, ker ne bo “katastrofalnih” novic, ki jih širijo ljudje in mediji.

- Zahvalimo se v mislih za lepo preživet dan sebi in drugim. Na mestu je mogoče odločitev, da bo jutrišnji dan vsaj tak, če ne še boljši. Pač, ker je odvisen od naše svobodne volje.

(NE)ZAUPANJE IN PREVIDNOST

    Naravno je da smo kdaj zaskrbljeni, ni pa, da smo kar naprej in da več moči in časa odmerjamo skrbem o problemih, kot iskanju rešitev zanje.

Previdnost je zaželena, težave pa si nakopljemo, ko zaradi enega gnilega jabolka začnemo verjeti, da so takšna vsa, težko zaupamo in tonemo v skrbi, namesto da bi se soočili s problemi. Če naj se izkopljemo iz prezaskrbljenosti , ki nas hromi, naj bi najprej odkrili zakaj smo osvojili ta miselni in vedenjski vzorec, s katerim si mečemo polena pod noge.

    Sprehajamo se po mestu in opazimo nasmešek osebe, ki jo prvič vidimo. Se nasmehnemo nazaj, mogoče izmenjamo besedo, dve, ali pademo v skrbi kaj neki hoče od nas, od kod nas pozna, mogoče gre za zasledovalca, nam želi kaj hudega? "Kliče" nas zobozdravnik, mi pa se ne moremo odločiti katerega in kdaj naj izberemo ? Kaj pa če nam izpuli zdrav zob, načetega pa pusti ? Vstopimo v taksi in odrevenimo ob pogledu na mladega zanemarjenega voznika. Nas bo pripeljal prav in pošteno ? Take in podobne skrbi napadejo ljudi ki so preveč nezaupljivi. Le to pa je največkrat posledica travme ali razočaranja v preteklosti, najpogosteje  v otroštvu. Napr. Otrok je odraščal ob neresnih in nerodnih starših, kjer je bila po vsej verjetnosti kakšna psihična okvara ali zloraba substanc. Tak otrok se je naučil, da se ne more zanesti nanju. Če je hotel kaj urediti je moral postoriti sam, ker drugi(starši) sploh ne bodo ukrepali. V odrasli dobi se ta oseba sooča s kopico težav, ker je ta vzorec ponotranjil in ga ne uporablja le v odnosu do staršev, ki so nezanesljivi in nevredni zaupanja, ampak do vseh ljudi.

   Nezaupanje je lahko tudi družinska zapuščina, ko starši otroka ne zlorabljajo, ampak so sami nezaupljivi, otroci pa jih posnemajo, ali pa ker se starši tako trudijo otroka zavarovati, da se mu vsadi vzorec, zaneseš se lahko zgolj nase, sam zase zmoreš poskrbeti.

  Nezaupljivi ljudje tonejo v skrbi o nečem, namesto da bi o tem zbirali podatke in to tudi takrat, ko so jim ti na voljo. Napr. Želim vzeti dva tedna dopusta in namesto, da bi šel do nadrejenega in preveril možnosti in razpoložljivosti, raje mukoma, v nedogled meljem, kaj se bo zgodilo, če to naredim. Me bo šef nadrl ? Saj itak je verjetno že drugi za ta termin, lahko celo ostanem brez službe v tej recesiji. Ja, saj lahko so taki občutki, ma to niso dejstva in se ponavadi ne skladajo z resničnostjo. Skratka ... v glavi prevrtim vse mogoče scenarije, ki so mogoči, tako živo, da se niti ne odločim vprašati za dopust.

  Ne da se poslovimo od previdnosti in preudarnosti, saj ta velikokrat pomaga, da se izognemo nevarnosti, ampak probajmo toliko razrahljati  nezaupanje do ljudi, dogodkov, da se poučimo o izivalnih razmerah v katerih smo se znašli, hkrati pa da najdemo najboljšo pot iz njih, ne pa kakor smo (na)vajeni, da tonemo v skrbi kako je slabo in bo še slabše.

Kadar smo prezaskrbljeni, neprestano zbiramo dokaze o tem, da gre lahko nekaj narobe, spregledamo pa, kar kaže nasprotno !

OBUP BOJA

     Resnice, iluzija, um, razum, čustva, ... Pomembna je pot, ki vodi v srce! Od kod, od koga iz česa ? Do uvida, da človek ni nikoli sam, je potrebno skozi strah osamljenosti in se naučiti da ta ni več pomemben. Objame nas žalost, ki nas je prežemala, ko smo bili še otroci, ker nam življenje ni ponudilo varnosti, sprejetja, ljubezni katero smo takrat potrebovali. In ko se to danes ponovno dogaja, občutimo isto. Le da je sedaj rana  velika, gnojna, z leti se je vse le nabiralo. Noben antibiotik ne pomaga, ni zunanjega zdravila, ni zunanjega krivca ne zdravilca, ki bi zmogel to zaceliti. Vse kar lahko naredimo je znotraj nas, v nas. Sprejmimo strah pred zavrnitvijo in trdno stopimo na svoje noge, sedaj lahko prevzamemo odgovornost za svoje življenje, vzemimo se v roke. Ta strah  nemoči, neodločnosti je samo strah iz otroštva. Mnogi starši otroka, ki se postavlja na svoje noge in reče jaz sem, jaz obstajam in to je moja volja in mnenje, zavrnejo, umaknejo svojo ljubezen, podporo, sprejetje. Ja, z otroki je potrebno biti pošteno strog, kot je strogo življenje samo. Toda ne smemo se umakniti, ko pomagamo malemu človeku, razumeti nelogičnost življenja. Drugače se počuti samega, zavrnjenega, zapuščenega, obsojanega. Zato danes velikokrat nočemo ali ne moremo stati trdno, prizemljeni, se pokazati takšne kot smo. Ker imamo v spominu, da bomo zavrnjeni in neslišani takoj ko se bomo pokazali. In ker so nas zavrnili, odtegnili ljubezen, ko nismo bili popolni ali po njihovih merilih, je danes nočemo več. Ja ljubezni, te se boljimo! Boljimo se ji odpreti, bojimo se stopiti vanjo tukaj in zdaj. Bojimo se ji predati. Strah nas je zaupati, ker smo bili v otroštvu neštetokrat “nevredni zaupanja”, še tisto pa kar smo zaupali, se veselili, pričakovali pa je bilo v kali psihično in fizično zatrto. Zato je povezovanje sedaj le površinsko, neumorna iskanja, pričakovanja. Vse je pa tu.

   Nismo popolni, vsak trenutek našo notranjost  prevzema jeza, strah, žalost, ... in dušiti vse to, zanikati, je počasna smrt. A ne telesna. Rešitev ni, da vse to vržemo v okolico, da izrazimo drugim, da jih obtožujemo ali da se odenemo v opravo žrtve in tarnamo nad usodo. Sprejeti je treba odgovornost, za tukaj in zdaj, za življenje ki ga živimo, se vzeti v roke in miselne ter vedenjske vzorce predrugačiti. Dobro se je naučiti to izražati varno(ne v ljudi), da znamo slišati, sprejeti, odpustiti, se temu predati. Torej poglavitni korak je torej, da sprejmemo svojo nepopolnost, ki se kaže v mislih, besedah in dejanjih. Da sprejmemo svoje zmaje in jih posvojimo ter jih  prenehamo metati v druge.

ODPUŠČANJE

    Vsak  človek kdaj doživi, da mu je kdo storil krivico. Pri tem je odločilnejše njegovo doživljanje krivice ali žalitve ter njegov odnos do sočloveka, ki ga je prizadel, kakor pa resnična teža krivice. Neredko kdo doživi kot strašansko krivico malenkostno šalo, ki jo je drugi nič hudega misleč izrekel na njegov račun, spet drugič pa gre mimo človekove zavesti brez zamere velika škoda, ki mu jo je kdo prizadejal.

Na doživetje krivice ali žalitve se je mogoče odzvati na štiri načine.

- Prvi je strah in beg pred resničnostjo.

Značaj, vzgoja, lastna usmeritev, včasih pa predvsem okoliščine povzročijo, da tudi človek pred krivico s strahom otrpne, se začne plaho ali zmedeno odmikati in zagrenjeno zapirati vase. To je lahko začasna otrplost, ki se bo v nadaljevanju razvozlala v enega od naslednjih treh načinov odzivanja, lahko pa je tudi samouničevalno dogajanje v samem sebi.

- Maščevanje in sovraštvo - v dejanjih ali potlačena v prizadetem človeku. 

Ob doživetju krivice ali žalitve se v človeku sprožijo obrambni mehanizmi samoohranitve.   Izkušnje  kažejo, da se le-ti mimogrede sprevržejo v maščevanje, ki je sovražen in uničevalen odnos do sočloveka. Če se torej v ljudeh sproži mehanizem medsebojne maščevalnosti, gre njihova uničevalnost navadno tako daleč, da se obe strani izčrpata in obnemoreta; morda ena na videz malo bolj ali prej, v resnici pa so medčloveške, duševne, materialne in druge poškodbe pri obeh usodne in dolgotrajne.

- Lahko iščemo pravico v javnem sodstvu, pomilovanje pri somišljenikih in podobno oporo v okolju. Da bi obrzdali uničevalno verižno maščevanje, so veliki voditelji narodov v bronasti dobi prek kakimi štirimi tisočletji vpeljali povračilno pravo, ki je strogo predpisovalo: zob za zob, oko za oko, in nič več. Povračilno pravo sta na primer uzakonila Hamurabi pri Mezopotamcih in Mojzes pri Izraelcih, kakor je popisano v stari zavezi Svetega pisma. Povračilno pravo je pravzaprav sredina med slepim verižnim maščevanjem ob doživetju krivice na enem koncu črte, in odpuščanjem na drugem koncu. Večina življenja pa seveda poteka nekje vmes.

 Četrta možnost odzivanja na doživetje krivice ali žalitve je odpuščanje.

Odpuščanje je zavestna odpoved vsakemu maščevanju ob krivici ali žalitvi in dejavno prizadevanje za dober odnos z nasprotnikom, ne glede na njegovo ravnanje ali odziv na odpuščanje. Je torej osebno preseganje krivice, ki jo je človek doživel od drugega, ustvarjalni odnos do njega.

   Odpustiti pomeni popolnoma prepustiti krivdo in delitev pravice Bogu ali naravi - višji sili od sebe in od človeških ustanov. Poskus lastnega iskanja svoje pravice, zadoščenja, priznanja krivde od krivca, prav tako pa strahu in zagrenjenega zapiranja vase povsem preklicuje odpuščanje, ali vsaj kaže, da je bilo odpuščane le v besedah, ne pa v mislih, čustvih in dejanjih.

Odpuščanje je z ekološkega vidika povezanosti vsega dogajanja, zlasti pa človeškega ravnanja v medsebojnih odnosih to, kar je kesanje v primeru lastne krivde. Lahko rečemo, da je odpuščanje "kesanje za drugega", da je kesanje nad krivdo drugega. Kakor je podlaga kesanja spoznanje in sprejemanje lastne omejenosti, je odpuščanje dejansko sprejemanje omejenosti drugih.

Kajti njegovo zlo, ki ga je storil meni, je enako poškodovalo red sveta, kakor bi ga, če bi to storil jaz njemu. Poškodovalo je mene, njega samega, celoto resničnosti, ker je vse med  seboj povezano v dobrem in v slabem .

Ko človek na ta način dojame krivdo drugega , ga seveda mine vsaka maščevalnost. Bolečina zaradi okvare resničnosti ne more iti skupaj s sovraštvom do storilca, kajti maščevalnost in sovraštvo sta novo zlo na svetu, z novim zlom pa se zlo na svetu še poveča, ne zmanjša.

Iz povedanega je jasno, da ni mogoče  nikomur ničesar odpustiti, če človek nima redne izkušnje pristnega kesanja ob lastnih napakah.

Poglejmo še psihološko utemeljitev odpuščanja.

Krivica ali žalitev pusti neprijetno sled v doživljanju prizadetega. Če se človek prepusti prizadetosti, jo s svojo pozornostjo goji, da se razrašča v njegovi zavesti in začenja vplivati na maščevalnost v vedenju. S tem se seveda strojena krivica ne zmanjša, medčloveški odnos pa se čedalje bolj zastruplja in gre proti usodni točki, od koder jemalo verjetna vrnitev v urejeno sožitje. Človek čedalje več premišlja o tej krivici, čedalje bolj ga žre podnevi in ponoči. Vse več energije gre v prazno in čedalje manj mu je ostaja, da bi sproti mislil in ravnal smiselno vsaj na drugih področjih. Sovraštvo in maščevalnost je torej predvsem duhovno samozastrupljanje človeka, ki se naglo širi tudi na duševno, medčloveško, telesno in druga področja.

Človek, ki odpusti, doseže, dojame bistvo zla v slabem dejanju drugega, ki je okvara celotne resničnosti. S svojim ustvarjalnim stališčem prepreči škodo pri sebi. Z dejavnostjo, ki takemu stališču ustreza, daje svoj prispevek z popravilo škode tudi pri krivcu in v okolju.

 Ne začne gojiti zamere do krivca, ki bi bila samozadovoljno zapletanje v lastni narcizem. Ostane mu nepreklicno naklonjen. S tem prepreči usodne spore in naredi svoj korak k spravi. Človek ni odgovoren za ravnanje drugega, pač pa je popolnoma njegova stvar odzivanje na hudobijo drugega. Odpustiti sovražniku je pogoj, da človek sam ne ponovi njegove napake: da ga ne začne sam neopazno sovražiti.

 Doživljajsko ureja stanje v samem sebi, kolikor ga ne more tudi s krivcem: sprejme, vdela  in preseže  lastno bolečino ob doživljanju krivice ali žalitve, da mu iz "smrdljivega gnoja postane dragoceno gnojilo" - dobra življenjska izkušnja.

Odpuščanje ni v nikakršni povezavi s pohlevnim značajem. Ker je zavestno osebno duhovno dejanje, ga je zmožen vsak značaj, toda za vsak značaj je odpuščanje zelo naporno dejanje.

Tudi zahteva po pravičnem opravilu škode, po opravičilu ob žalitvi ali po poštenem odnosu, če je to mogoče, ni v nasprotju z odpuščanjem. Seveda pa vse to ni nujno: človek se sme v svoji zdravi samozavesti in ponosu tudi zavestno odpovedati povračilu škode ali opravičilu, če čuti, da je to najbolj smiselna rešitev v tistem položaju.

  

To, s čimer mi prizadenemo druge, radi doživljamo predvsem kot pomoto ali nesrečo. Žalitve in krivico, ki nam jih povzroče drugi, pa kot njihovo hudobijo. Predaja pri učenju odpuščanja je razločevanje med nesrečo, zmoto in krivdo tudi pri drugem in presojanje njegovih dejanj po načelu: Ko doživiš od nekoga žalitev ali krivico, se vedi do njega tako, kakor bi želel, da bi se on do tebe, če bi doživel žalitev ali krivico do tebe.

   Nekdo odpušča laže, drugi teže; v kakem primeru človek odpusti z lahkoto, v drugem z velikim naporom svoje volje. Vsakomur  in v vsakem primeru se splača potruditi; že zaradi lastnega notranjega miru, globoke sproščenosti in ustvarjalnosti pri svojem delu, ki jih ni v človeku, dokler ne odpusti.

 Zmožnost odpuščanja je zelo odvisna od zdrave samokritičnosti, ki jo je treba skrbno gojiti vse življenje. Že svoje otroke vzgajamo tako, da bodo videli lastne napake. Pri tem moramo paziti, da se svojih napak ne bodo bali; spoznavanja sebe in zdrave samokritičnosti jih moramo učiti potrpežljivo in mirno, ne pa jih ob napakah surovo odklanjati z vpitjem in jezo ali pretepanjem.

 Če odpustimo, to pomeni, da žalitev ali krivico za vedno pokopljemo. Če se nam spet oglasi misel nanjo, jo obrnimo na bolj koristno stvar, če nas zasrbi jezik, da bi o tem komu pripovedovali, "se ugriznimo vanj". Kdor pravi: "Odpustil sem, pozabiti pa ne morem!", navadno izdaja, da v resnici ni odpustil, če pa je polovično odpustil, s tako "hladno vojno" sam sebe muči in zato, da bi bil pred samim sabo in okolico videti dober, meče stran svojo energijo v prikritem premlevanju krivice.

“Pogosto šele razvaline odprejo očesu pogled v nebo”