SPREJEMANJE

     Pa pojdimo … mogoče zadnji prispevek tu, ali pač. Vsekakor pa naj bi bilo tole ena pika na i, dogodkom, razmišljanju, dejanjem. Grem v stilu, navdihu iz SP, kjer v priliki o izgubljenem sinu, kateri je bil v skrajni agoniji, lahko doumimo pomembnost načina; Šel je vase!! Ja, zamislil sem se, poglobil do obisti in še dlje.

    Menim, da je sprejemanje  tako pomembna stvar, da bi jo lahko poimenovali “prvi zakon osebne rasti”. Sprejemanje preprosto pomeni to, da vidimo stvar, človeka, zadevo, .. takšno kot je in rečemo: “Tako je”.

Sprejemanje ni odobravanje, strinjanje, dovoljevanje, pooblaščanje, kaznovanje, rivalstvo, dogovarjanje, vdanost, sočutje, podpiranje, potrjevanje, ohranjanje, zagovarjanje, odtegovanje, preverjanje, krepitev, vzgajanje, opogumljanje, pospeševanje, promoviranje, dodajanje, dajanje potuhe ali kaj podobnega.

Sprejemanje pomeni reči: “To je tako kot je, in kar je. Je tako kot je.”  Lahko dojamemo sprejemanje?

     Dokler resnično ne sprejmemo vsega, ne moremo videti jasno. Vedno bomo gledali skozi filtre, “treba je”, “morali bi”, “nujno je”,  predsodkov.

Ko se realnost spopade z našo predstavo o tem, kakšna bi morala biti realnost, realnost vedno zmaga. Spustimo nekaj v prepričanju, da gravitacija ne bo delovala. Vseeno bo padlo. Tega ne maramo (to je, imamo težavo, da bi to sprejeli), zato se, ali spopadamo z realnostjo in postajamo vznemirjeni, ali pa se od nje odvrnemo in postanemo ne-zavedni. Če smo vznemirjeni ali ne-zavedni - ali pa če zaradi neke stvari nihamo med tema dvema - se lahko vprašamo: “Kaj pri tem ne sprejemam?”

Sprejemanje ni stanje pasivnosti ali nedejavnosti. Ne pravim, da ne moremo spremeniti sveta, nadomestiti slabo z dobrim, zlo z dobroto. Sprejemanje je dejansko prvi korak k uspešnemu delovanju. Če ne sprejmemo situacije takšne kot je, potem bomo imeli težave pri njenem spreminjanju. Še več, če ne sprejmemo situacije, potem nikoli ne bomo resnično vedeli, če je situacijo potrebno spremeniti.

     Ko sprejmemo, se sprostimo; dopustimo; postanemo potrpežljivi. To je prijeten položaj, tako za sodelovanje kot za odhod. Ostati in se boriti (celo za smešne stvari: kolikokrat smo resnično trdno poskušali doseči dobro počutje?) ali zbežati z gnusom ali v strahu ni ravno izpolnjujoč način življenja. Je pa neizogiben rezultat ne-sprejemanja.

Vzemimo si nekaj trenutkov in premislimo o situaciji, s katero nismo zadovoljni - ne o največjem bremenu v življenju, ampak le o preprostem dogodku, zaradi katerega smo čemerni. Sprejmimo vse v zvezi s to situacijo. Naj bo tako kot je. Kajti, navsezadnje je tako, ali ne? Poleg tega se bomo bolje počutili, če jo sprejmemo.

Potem ko jo sprejmemo, in vse v zvezi z njo, je še vedno verjetno ne bomo marali, vendar pa jo lahko nehamo sovražiti ali se je bati. V najslabšem primeru bomo sovražili ali se bali nekoliko manj.

    To je resnična vrednost sprejemanja: glede življenja in sebe se počutimo bolje. Vse, kar je rečeno o sprejemanju, se nanaša na stvari, ki smo jih naredili (ali pa pri tem nismo uspeli). Dejansko je vse, kar smo rekli o sprejemanju uporabno še posebej za naša presojanja o sebi.

Vse stvari, za katere menimo, da bi jih morali storiti, pa jih nismo, in vse kar smo storili, pa menimo, da ne bi smeli, enostavno sprejmimo. Pač naredili smo (ali pa ne). To je realnost. To je tisto, kar se je zgodilo. Preteklosti ni mogoče spremeniti. Lahko se z njo borimo, ali pa se delamo, da se to ni zgodilo, ali pa to sprejmemo. Predlagam zadnje. Življenje v krivdi, strahu in ne-zavedanju je najmanj ne preveč veselo.

Celo prvovrsten redoljub kot Sv. Pavel je priznal: “To, kar bi moral narediti, ne naredim, in tistega, kar ne bi smel, storim.” In to je človek, ki je vedel, kaj mora delati! Naslednjič, ko odkrijemo, da delamo nekaj, kar ne bi “smeli”, ali pa, ko ne bomo nekaj naredili, kar bi “morali”, to lahko prav tako sprejmemo.  

Ko se nahajamo že pri tem, potem lahko prav tako sprejmemo vse naše bodoče prestopke zoper tisto, kar bi “morali”, na tem svetu. Naredili bomo prestopke. Ne, da nujno odobravamo prestopke. Ampak sprejemamo dejstvo, da človeška bitja počnejo takšne stvari; in če še nismo sprejeli našega človeštva - z vso veličastnostjo in neumnostjo, ki je v njem - potem je mogoče sedaj dober trenutek za začetek.

   Ko se nahajamo v stanju ne-sprejemanja, se je težko učiti. Stisnjena pest ne more sprejeti darila in stisnjena psiha - trdno odločena proti realnosti, ki se je ne sme sprejeti - ne more z lahkoto sprejeti lekcije.

Sprostimo se. Sprejmimo to, kar se že odvija - najsi to počnemo mi, ali nekaj izven nas. Nato poiščimo nauk. Zagotovo ne bomo uživali v vsem, kar se odvija v življenju, lahko pa uživamo ob dejstvu, da je, ne glede na to, kaj se dogaja, “tu nekje skrit nauk.” . Brez sprejemanja, da smo le ljudje in ne svetniki, nauka ne bomo našli.

POT ALI CILJ

    V  življenju pride čas, ko končno dojameš ... Ko se, sredi vseh svojih strahov in svoje norosti, nenadoma ustaviš na mestu in glas nekje v tvoji glavi zakriči ... DOVOLJ! Dovolj bojevanja in joka in obtoževanja in mučenja, da bi se obdržal. Nato si, kot otrok, ki se umiri po izbruhu, obrišeš solze in začneš na svet gledati z drugačnimi očmi  ... To je tvoje prebujenje.  Zaveš se, da je čas, da prenehaš upati in čakati, da se bo nekaj spremenilo ter da se bosta sreča in varnost čudežno pojavili na obzorju. Zaveš se, da v resničnem svetu ni vedno pravljičnih koncev in da se mora vsako zagotovilo »srečno do konca svojih dni« začeti s tabo ... In v procesu se skozi sprejemanje rodi občutek jasnosti. Prebudiš se v dejstvo, da nisi popoln in da te ne bo vsakdo vedno ljubil, cenil,.. ali odobraval tega, kdo ali kaj si ... In to je v redu. Pravico imajo do lastnih pogledov in mnenj  .

    Naučiš se, kako pomembno je ljubiti in spodbujati sebe ... In v procesu se skozi samo-sprejemanje rodi na novo najdeno zaupanje. Prenehaš se pritoževati in kriviti druge ljudi za stvari, ki so ti jih naredili – ali ki jih niso naredili zate – ter se naučiš, da je edina stvar, s katero lahko računaš, nepredvidljivo. Naučiš se, da ljudje ne govorijo vedno tega, kar mislijo, in da ne mislijo vedno tega, kar govorijo, ter da ne bo vedno vsakdo tu zate in da ni vedno vse o tebi... Tako se naučiš postaviti zase in poskrbeti sam zase ... In v procesu se skozi zanašanje nase rodi občutek varnosti.

Prenehaš obsojati in kazati s prstom ter pričneš sprejemati ljudi take, kot so, ter se naučiš spregledati njihove pomanjkljivosti in človeške spodrsljaje ... In tako se skozi odpuščanje rodi občutek miru in zadovoljstva. Naučiš se odpreti novim svetovom in drugačnim pogledom. Na novo prevrednotiš in na novo opredeliš, kdo si in za kaj se resnično zavzemaš.

    Naučiš se razlike med hoteti in potrebovati ter pričneš opuščati doktrine in vrednote, ki si jih prerasel ali ki jih nikoli sploh ne bi smel ponotranjiti. Naučiš se, da sta moč in slava v ustvarjanju in prispevanju, in prenehaš manevrirati skozi življenje samo kot »potrošnik«. Naučiš se, da načela, kakršni sta poštenost in integriteta, niso zastareli ideali minule ere, temveč malta, ki drži skupaj temelje, na katerih si moraš zgraditi življenje. Naučiš se, da ne veš vsega, da ni tvoje delo rešiti svet ter da ne moreš naučiti prašiča peti. Naučiš se, da je edini križ, ki ga moraš nositi, tisti, ki si ga izbereš, ter da mučenike zažgejo na grmadi. Nato se učiš o ljubezni. Naučiš se gledati na razmerja, kot dejansko so, ne kot bi ti rad, da bi bila. Naučiš se, da sam ne pomeni osamljen.

    Prenehaš se truditi, da bi nadzoroval ljudi, situacije in izide. Naučiš se ločevati med krivdo in odgovornostjo ter se zaveš pomembnosti postavljanja mej in učenja, naučiš se reči NE. Prav tako se prenehaš tako zelo truditi, da bi zgladil stvari in zanemarjal svoje potrebe.

   Naučiš se, da v življenju večinoma dobiš tisto, kar verjameš, da si zaslužiš, ter da je večina življenja resnično prerokba, ki se izpolnjuje. Naučiš se, da se je za vredne stvari vredno potruditi ter da je želeti, da bi se nekaj zgodilo, nekaj drugega kot delati v smeri, da bi to naredil.

     Kar je še bolj pomembno, naučiš se, da potrebuješ za to, da bi dosegel uspeh, smer in vztrajnost. Naučiš se tudi, da nihče ne more vsega narediti sam ter da je v redu tvegati in prositi za pomoč. Naučiš se, da je edina stvar, ki se je moraš resnično bati, strah sam. Naučiš se stopiti naravnost v in skozi svoje strahove, ker veš, da lahko preneseš vse, kar se bo zgodilo, ter da se z vdajo strahu odpoveš pravici živeti življenje pod lastnimi pogoji. Naučiš se boriti za svoje življenje in ne zapravljati ga živeč pod oblakom viseče obsodbe. Naučiš se, da življenje ni vedno pošteno, da ne dobiš vedno tistega, kar misliš, da si zaslužiš, ter da se včasih slabe stvari zgodijo nič hudega slutečim, dobrim ljudem ... In naučiš se, da tega ne vzameš vedno osebno.

    Naučiš se, da te nihče ne kaznuje ter da vse ni vedno krivda nekoga. Je samo življenje, ki se dogaja. Naučiš se priznati, ko nimaš prav, ter graditi mostove namesto zidov. Naučiš se, da morajo biti negativna čustva, kot so jeza, zavidanje in zamera, razumljena in preusmerjena, ali pa bodo zadušila življenje v tebi in bližnjih.  Naučiš se biti hvaležen in najti zatočišče v številnih majhnih stvareh, ki jih jemljemo za same po sebi umevne, stvareh, o katerih milijoni ljudi po svetu lahko samo sanjajo: poln hladilnik, čista tekoča voda, mehka topla postelja, dolga vroča prha.

Nato začneš sam prevzemati odgovornost zase in obljubiš si, da se ne boš nikoli izdal ter da se ne boš nikoli, res nikoli, zadovoljil z manj .

Na koncu se, s pogumom v svojem srcu, odločiš, globoko vdihneš ter začneš oblikovati življenje, kakršnega želiš živeti in najbolje kot zmoreš.

ČUSTVA

     Jeza, žalost, strah, veselje, ljubezen, presenečenje, sram… čustva oblikujejo naše življenje. Zaradi njih je naš vsakdan prijeten ali neprijeten. Čustva nam življenje popestrijo ali zagrenijo. Določajo naš uspeh, učinkovitost in srečo, odvisno pač od tega, kakšne narave so in kako se z njimi soočamo.

   Oxfordov angleški slovar navaja naslednjo definicijo: »Čustvo je vsako razburjenje ali beganje uma, občutka, hrepenenja; vsako vihravo ali vznemirjeno duševno stanje.« A na praktični ravni vsi zelo dobro vemo, kaj čustvo pomeni in kako vpliva na naše življenje. Občutimo lahko ogromno različnih čustev, od najenostavnejših (strah, ljubezen, veselje, žalost, …), do tako imenovanih sestavljenih čustev (krivda, ljubosumje, …). Žal nas o pomenu čustev in ustreznemu soočanju z njimi nikoli niso posebej učili, rezultat tega si lahko pogledamo na naslovnih straneh dnevnega časopisja.

    V starih časih so bili ljudje prepričani, da se Sonce vrti okoli Zemlje, saj so se zanašali na tisto, kar je izgledalo, bilo vidno, na zunaj – resnica pa je, kot vemo, ravno nasprotna. Dokler so naši predniki verjeli, da je Zemlja središče vsega, toliko časa niso mogli napredovati v poznavanju vesolja. Povsem enako je danes z razumevanjem človekovega čustvenega sistema. Ljudje verjamejo, da so naša čustva rezultat dogodkov, ki jih doživimo v zunanjem okolju. Skoraj vedno mislimo, da se najprej nekaj zgodi, in ta dogodek v nas prebudi določena čustva. Čeprav je tako videti na zunaj, pa je resnica, tako kot v vesolju, ravno nasprotna. In dokler bomo verjeli, da so naši občutki in čustva odvisni od zunanjih okoliščin, bo napredovanje v poslovnem in zasebnem življenju počasno.

    Smo se naprimer ob  zadnjem nenadzorovanem izbruhu jeze vprašali, od kod vendar vsa ta čustva izvirajo, potem bomo mogoče v naslednjih besedah našli odgovor: »Ljudje smo tisto, o čemer razmišljamo. Vse, kar imamo, smo ustvarili s svojimi mislimi, z njimi ustvarjamo svet.« Misli so zelo pomemben dejavnik v našem čustvenem življenju. Z vsako mislijo, ki vznikne v našem umu, predramimo določeno čustvo. Kakšno je to čustvo, je precej odvisno od tega, kako smo misel obarvali. Če recimo nekega večera v sobi zagledamo velikega, črnega pajka, se v nas najprej oblikujejo misli. Te se v glavnem negativne, v tonu: »Joj kako grd pajek, zagotovo je nevaren!« in se v trenutku soočite z negativnim čustvom strahu, ki nas ohromi in pogosto sproži še mnoga druga zavirajoča čustva. Lahko pa so te misli pozitivne, recimo: »Kako čudovito, zvečer prinaša pajek srečo!« in v vas se prebudijo pozitivna in odobravajoča čustva.

    Če torej drži, da čustvo prebudi misel, potem ni res, da nas  je recimo prijatelj razjezil. Prijatelj je storil, kar je storil, nas so v bistvu razjezile naše lastne misli, s tem, ko se naša pričakovanja niso ujemala s tistim, kar smo dejansko prejeli. Ni res, da nas je partner prizadel. Partner je naredil, kar je naredil, vse ostalo pa smo si s svojimi mislimi povzročili sami. S tem, ko verjamemo, da nas nekaj ali nekdo pripravi, do neprijetnih čustev, se samodejno označimo kot žrtev zunanjih okoliščin in ne le to, da za svoje počutje in čustva ne bomo prevzeli odgovornosti, tudi spremeniti jih ne bomo mogli in ustvariti nova, takšna, ki nam bodo koristila v življenju.

    Včasih nam čustva povzročajo tako globoke stiske (potrtost, jezo, ljubosumje, tesnobo), da bi se jih najrajši za vselej znebili. Smo že kdaj razmišljali, kako bi izgledalo življenje brez čustev? Ko še niso poznali drugih metod, so nevrologi uvedli zdravljenje duševnih bolezni z lobotomijo . S tem so pacienta »odrešili« čustvenih muk in negativnih čustev, kar pomeni, da ni občutil več nobene stiske, žalosti, jeze, strahov, tesnobe in vseh drugih negativnih čustev. Takšen poseg je bil seveda zgrešen, saj so človeka obenem »oropali« tudi za vsa pozitivna čustva, pravzaprav za večino njegovega čustvenega življenja.

Predstavljajmo si življenje, ko bi na vsak dogodek gledali povsem neprizadeto, hladno in odmaknjeno? Zavedati se moramo, da so taka pozitivna kot negativna čustva del nas in da ima njihov obstoj nek razlog. Pozitivna čustva nam sporočajo, da smo na pravi poti, da delamo prav in nas spodbujajo, prav tako pa imajo tudi negativna čustva pomembno in koristno vlogo.

     Če so negativna čustva pomembna in koristna, zakaj potem omejujejo moje življenje? Zakaj me zavirajo in me puščajo na cedilu, takrat ko je to najmanj potrebno? Prvi razlog je ta, da čustev ne razumemo (nismo čustveno pismeni) in drugi, še bolj odločilen, ker se ljudje s čustvi pogosto enačimo. Z njimi istovetimo svoj ‘jaz’, in prav to je tisto, kar najbolj oteži situacijo.

Velja sprejeti da mi nismo naša čustva. Smo človek, ki doživlja svojevrstno izkušnjo. Če nas je denimo strah, ne pomeni, da smo strahopetec, temveč nekdo, ki doživlja čustvo strahu, zaradi svojih misli, ki zbujajo strah. Če smo jezni, ne pomeni, da smo agresivneži, temveč nekdo, ki se sooča s čustvom jeze, ker v njem prevladujejo »jezne misli«. Če bi svoj ‘jaz’ ločevali od čustev, potem se jih ne bi več bali, jih ne bi zavračali, se jim ne bi izogibali, ampak bi jih sprejeli kot učitelje, ki nam sporočajo, kje smo skrenili iz poti in kako se obrniti v pravo smer, k bolj polnemu življenju

DOLGA POT

Ja, zgodaj sem začel. Počasi, a z vso gotovostjo je napredovalo. Neumorno. Dan za dnem, iz meseca v mesec. Leta so se nabirala, rušili še ne zgrajeni mostovi, uničeval alkohol, sebe in druge. Bili so premori …. Zanemarljivo. Vse se je nadoknadilo in to dvojno. Poti nazaj na začetek ni bilo, le ruševine. Naprej, z vso silo, z vso vnemo, žejo, željo, hotenjem. Prizadeti sem moral vse.  Svoja želja, želje in zahteve drugih po prenehanju so se vselej izjalovile, dokler nisem kapituliral. Ja, 18 let kalvarije, kjer je bilo več kt 14 postaj.  Popiti sem moral vse kar mi je bilo namenjeno. Za veliko cisterno bi bilo vsega alkohola, za 14.000 litrov in več . Pa ... bilo je, zgodilo se je.

Ko sem prišel v AA je bilo moje življenje razsuto zaradi alkoholizma. Lahko sem se osredotočal samo na življenja drugih, njihove načine in na to, kako in kakšni krivci za mojo bolezen so bili, kako so me prizadeli in pripomogli k bolezni. Njihova pričakovanja do mene so bila prav to – »moja pričakovanja«. Trajalo je kar nekaj časa, da sem se lahko osredotočil nase. Šele takrat se je lahko začelo moje dolgo in boleče okrevanje. Vključil sem se v korake, izročila  in izhodišča – zapuščino AA-ja. Preko sebi enakih sem začel dobivati in kasneje tudi dajati. Srečanja so postala moje smernice za spokojnost, skupnost in učenje, kako solidno delovati in živeti.

Praznovanje – kakšna beseda za opis mojega okrevanja! Vsak dan je nov dan za proslavljanje mojega okrevanja. Zaobjeti skupinsko zavest, da razširimo svoj krog upanja – to vidim kot način, da objamem svojo skupino in sem odprt za druge. Prvo izročilo mi pravi, da naj bi bil naš skupni blagor na prvem mestu, da je napredek članov odvisen od enotnosti.

Naučil sem se zaupati višji sili (za katero sem si izbral ime Bog) in mu dovolim da prevzame nadzor nad stvarmi, nad katerimi nimam moči. Breme tega, da morem vse sam popraviti, je zdaj le del moje preteklosti.  Geslo »pustiti in bogu prepustiti« hranim v moji osebni spominski banki, pripravljeno za uporabo v trenutku. Vsak dan vsaj kanček poskušam slišati in delati po Božji volji. Sem samo orodje, ki sem mu na razpolago, da se sporočilo AA prenaša na druge. Tega sem se naučil v dvanajstem koraku. Predpogoj za vse pa je prvi korak, kjer sem priznal svojo bolezen, priznal da sem pred alkoholom nemočen. Uvidel da se mi ni potrebe boriti z njim, da mi ni potrebe piti.

»Moji ljudje« so me naučili nečesa, kar rečem vsak dan, preden se moj dan začne: »Bog, tvoj dan je, naj bo po tvoje, ne moja ampak tvoja volja naj se zgodi«. Nato sem pripravljen sprejeti izzive dneva, kateri bi bili drugače še težji.  Ja velikokrat se počutim vznemirjen, prestrašen, pa kaj , On je z mano, kaj pa se mi more nerešljivega zgoditi. Bog še ni zaključil z mano. Še me čaka marsikaj.  Od takrat naprej sem našel svoj smisel v življenju, ki je, da zaobjamem skupnost AA, prenašam sporočilo drugim  in udejanjam načela na vseh področjih svojega življenja, da napredujem v dobrem.

Bog mi odkriva kako lahko izpolnim svoj smisel. Morda je to mentorstvo drugim, služenje v smislu vodenja skupine in predstavništvo. Vem, da sem še vedno na vseživljenjskem popotovanju, vse dokler Bog ne dokonča z mano!  Zaenkrat gre pa že ali pa šele 12. leto. Heroj ?  Daleč od tega. Le človek sem. Zato pa naj mi On, ki je pot, resnica in življenje daje sproščenosti, da sprejmem kar ne morem spremeniti, poguma, da spremenim kar lahko, ter modrosti, da bi ločil med tem dvojim.  
Hvala mu pa tudi za vse dosedanje, za dobro in manj dobro. Zavoljo tega osebnega iskustva, na bolezni, preizkušnje, poti, spremembe, na načine, na ljudi  ... sedaj gledam malo drugače.
Sem zato tolk drugačen ?? Nesprejemljiv ? 

NESOGLASJA

... prepiri in nerazumevanje so spremljajoči del  odnosov. Kot sami vemo, bi se lahko mnogim prepirom izognili, jih skrajšali, ali  jih razrešili na drugačen način. Vendar kako? Rešitve iščemo v svetu možnosti, ki jih trenutno vidimo. Naše gledanje je omejeno z preteklimi izkušnjami, predstavami, idejami, pričakovanji. Če se odnos sprevrže v boj moči in dokazovanje lastnega prav, se večkrat zgodi, da se vrtimo v začaranem krogu. Kljub naporom, ki jih vlagamo in raznim poskusom ne dosežemo harmonije in miru, po kateri hrepenimo. Iskanja gredo dalje, ker iščemo le nek cilj, ki zaradi ran ni dosegljiv in nikoli nismo zadovoljeni.  

      Večkrat so problemi v odnosih posledica »ranjenosti«, ki jo nosimo v sebi še kot otroci. Občutki, ki privrejo na dan pri določenemu konfliktu, ponavadi niso toliko odziv na dejansko situacijo, temveč spomini na dogodke, ki so se nam zgodili. In ... odziv je ponavadi napačen. Ali je pasiven ali agresiven, ter sploh ne ustreza dejanski situaciji, marveč jo še poslabša. Večina ranjenosti se zgodi v predverbalni fazi našega razvoja in zato o tistih dogodkih nimamo spomina. Kljub temu pa telo nosi zapise o vsemu, kar se nam je zgodilo in nerazrešeni občutki nam v določenih sprožitvenih situacijah privrejo na dan kot nerazumljivi strahovi ali močna prizadetost, občutki obupa, zapuščenosti, strah pred izgubo ljubljene osebe.

   Odnos, ki bi mogel biti topel, prostor v kateremu se počutimo podprti in sprejeti se večkrtat spremeni v bojišče, kjer se bojujeta dve osebi vsaka s svojo resnico, svojimi pogledi, podprtimi z preteklostjo.. Vsak si želi biti slišan, sprejet, podprt in to od drugega kar zahteva na najrazličnejše načine. Izsiljevanja, manipulacija, ... .  Zato se obtožujemo, dokazujemo, prizadevamo in na koncu ostanemo neslišani, nerazumljeni in nepotešeni. Na vsako "provokacijo" odreagiramo z užaljenostjo, prizadetostjo, z agresijo. Hočemo doseči mir in harmonijo na način, ki povzroča še več bolečin in odmaknjenosti. En drugemu ne moremo dati kar od staršev nismo prejeli in največkrat se vidimo take, kot so nas videli naši starši. Ponavadi samovrednotenja ni  kar se kaže  kot občutek notranje prisile, kratkotrajno zadovoljstvo ob uspehu, sram ob neuspehu. Prilagoditvene veščine so slabe, samokritičnost pa visoka. Stalno je prisoten občutek starševskega neodobravanja, ki ga spremlja zamera do staršev.
    Značilna je tudi hitra čustvena ranljivost. Povezana je z negativnimi občutki do drugih, saj visoka čustvena ranljivost pomeni tudi več bolečih izkušenj.  Ker tak človek nezavedno vse življenje išče brezpogojno ljubezen, za katero je bil v otroštvu prikrajšan, je skor vedno  razočaran.

    Bi zmogli pridobiti občutek svobode, zavedanje lastne moči. Zmoremo prepoznati konflikte kot priložnost za osebno rast. Lahko opustimo obremenjenost s preteklostjo, težo preteklih izkušenj, čustveno prtljago našega življenja ?? Bi lahko izplavali iz labilnosti in začeli delovati, živeti asertivno ??

    Dokler ne spustimo preteklosti, tudi sedanje situacije ne moremo gledati objektivno; na sprotne izzive odreagiramo obremenjeni s preteklimi izkušnjami. Nagnjeni smo da krivimo drugega ali sebe, da ne vidimo izhoda iz določene situacije.  Se bojimo sprememb ali ne vidimo pozitivne plati, ki nam jo spremembe prinašajo ??

ŽIVLJENJE

     Bil je srednje rasti, plečat kmečki fant. Čisto črni lasje in prav taki brki so poudarjali ali pa tudi skrivali resnost, vsekakor pa  dopolnili osebnost. Tone so ga klicali, čeprav so v krstno knjigo, daleč pred 2.sv. vojno zapisali Anton. Zelo zgodaj se je soočil z izgubo očeta, krepil pa se je ob plemeniti materi , dveh sestrah in treh bratih. Nekje v šestdesetih letih je spoznal Marijo iz  bližnje vasi. Bila je v šolah,  so včasih znali povedati. Ampak zaradi nepravega glasu  ni uspela v želji postati učiteljica in se je morala zadovoljiti le z pomožnimi pisarniškimi opravili na občini. Veš, še doda, dobra je bila za ljudi, mnogim je pomagala. V tistih časih je to mnogo pomenilo.  Skratka .... všeč sta si bila, s kolesi ali pa peš sta premagovala razdaljo med vasmi, ali pa nekje na sredi se srečevala.  Vzela sta se tik pred zimo in nekam do morja je bilo poročno potovanje. Tja v toplejše kraje.

   Tekli so meseci, imenjavali se letni časi, delo na moževi kmetiji je šlo naprej, ma bila je grenkoba. Čakali so, čakali  in dočakali. Ni obupala, verovala je.  Naposled je po šestih letih negotovosti, žalosti, zdravljenj, splavov, pri srcu Marije nastala toplota. Na ustnice se je narisal nasmešek. Ja je, bo ! Z vso gotovostjo je začelo rasti novo, težko pričakovano bitje. Na jesen istega leta srečna starša povijeta krepkega dečka.  Mati Marija je bila tega dogodka nepopisno vesela, kajti iz vseh vidikov je bila nosečnost in rojstvo nemogoče. Se je pa v letih, čakanja, prošenj in molitev, zaobljubila, da če kdaj povije otroka, poroma v Lurd. To je tudi storila. Ko je sine imel par mesecev ga je izročila v varstvo tašči in šla. Z avtobusom je šla, za 5 dni, tam se je zahvalila in priporočila v varstvo vse, vse tri. Nekaj je na tem, je za verjeti tudi v te moči, milosti.

    Narava, medicina, čas ali karkoli že, do ponovnega “blagoslovljenega stanja” ni prišlo, zato je deček odraščal brez bratov in sester. V tem smislu je bil sam. Sam za igro, delo, travme in radosti. Otroštvo mu je potekalo prijetno, čeprav je Tone, vse prevečkrat pregloboko pogledal v kozarec. Očeta je izgubil prezgodaj, pa mu je težko, so rekli. Takrat je na  domačiji živela še Tonetova mati in sin oz. brat Jože. Mama Zofka so jo klicali. Bila je zgarana kmečka ženica. Izguba moža, sina in vojna vihra, so pustile sledi. Drobnih oči, dobrodušna in njen  pogosti molk je veliko dal, veliko povedal. Včasih več kot besede.

   Oče je par let po sinovem rojstvu pustil službo in ostal doma na kmetiji in se s tem tudi malo več posvetil sinu. Bolj  ga vključeval v delo, spremljavo, ... . Manj vsega je bilo na ramenih mame Zofke. Čeprav kmetija ni prinesla kakšnega bistvenega  dohodka, jim je z plačo Marije kar dobro šlo. Znala je in iz malega narediti obilno, iz narobe prav, pa naj je bilo to z denarjem, hrano ali oblačili. Oba starša sta bila fantu vzor za delo, uspešnost, ma ja , neka prijetnost je bila. Verjetno pa je imel deček željo po domačih vrstnikih, sploh ko je bilo okoli sosedov  “drobiža” polno. Preko dneva je že bil z njimi, ampak jutra in večeri so bili bolj prazni. Zaposlil se, razvedril, kaj naredil, je pogosto kar sam.

    Predšolska leta so, sedaj že korenjaka, ter dom in okolje, zaznamovala z najsilovitejšimi doživetji in zaznambami za vse nadalnje življenje. Dogajale so se stvari na katere kratkohlačnik ni imel vpliva, pisale pa so se kot velike, pomembne črke v prazno knjigo, kjer vsi listi ostanejo. Mogoče le malo obledijo, porumenijo, včasih izgubijo čar. Učilo se je. Ja zelo. Z grajanjem, obsojanja. S sovražnostjo, nasilnosti. Z doživljanjem strahu, zaskrbljenosti. Pa tudi  poštenosti in pravičnosti. Prijaznost in pozornost je prinesla spoštovanje. Iz občutkov sprejetosti tudi ljubezen do drugih ni ostala tuja.

      Iz  doživljanja prijateljstva, pa se je ta fant  naučil, da je svet lahko zelo prijazen kraj za življenje.

ZA EN LEP DAN

   Naj zveni še tako egoistično, ampak najpomembnejši človek v življenju, ki ga imamo, smo mi sami. Če sami s seboj nismo zadovoljni, tudi drugi ne bodo z nami, mi pa jim ne bomo mogli pomagati in deliti z njimi dobre volje in pozitivnosti. Ne obremenjujmo se z drugimi in o tem kaj le ti mislijo o nas. Če se spomnim stavka Luise Hay, ki med drugim pove; Kaj si drugi mislijo o nas, ni niti najmanj naša stvar, ji lahko le pritrdim. Če se sami ravnamo po tem, da damo v vsaki situaciji od sebe vse, česar smo v tistem trenutku zmožni, bi moralo biti dovolj. Smo gospodarji svojih misli in če se odločimo, da bomo pozitivni, je to največ kar lahko naredimo za naš dober dan.

   Velikokrat so majhne spremembe, tako velike, da je dan močno lepši. Rutino ali celo nezadovoljstvo  lahko izboljšamo že z malenkostnimi spremembami.

- Zgodnje oz. vsaj zelo pravočasno vstajanje nudi več časa, za naprimer prijetnejši zajtrk, bolj dolgo kavico in lahko že s tem zelo dobro začnemo dan, še predno se je dobro začel.

- Posvetimo pozornost stvarem, ki jih počnemo. Če jemo, jejmo. Televizija ali branje nekak ne sodi zraven. Hrana bo prijetnejša in boljšega okusa, brez prisotnosti politikov ali Mehiške limonade. Podobno je pri vseh stvareh, namenimo jim pozornost.

- Pričakujmo le dobre stvari in najboljše razplete in tudi sami delujmo v tem smislu pozitivnosti. Rezultati mogoče nebodo takojšnji, vidni pa bodo zagotovo.

- Bodimo potrpežljivi in tolerantni do drugih. Skušajmo nadzorovati svoje akcije, reakcije. Nervoza ni prijetna  v nobeni situaciji in za nikogar.

- Včasih ustavimo pred prehodom za pešce in dajmo človeku prednost. Oni se bo počutil odlično in hvaležno, mi pa tudi, ker smo mu polepšali trenutek.

- Pri stiku z ljudmi na cesti, v trgovini, službi, ... poleg pozdrava ponudimo še prijazen pogled, mogoče nasmeh, dodatno besedo, dve. Tudi nazaj bomo dobili dobro voljo.

- Odločajmo se, da stvari urejajmo umirjeno, brez panike, z solidno voljo. Pred neprijetnimi opravili se “pogovorimo” sami s sabo pa se jih bomo lotili bolj pozitivno.

- Ne širimo slabih novice. Ne obrekujmo in opravljajmo. Raje se pogovarjajmo o lepih stvareh, ki so se zgodile. Verjetno bo tu ugotovitev, da se o tem nekoliko teže pogovarjamo. Nekatere lepe stvari celo ne zanimajo !?

- Na poti domov ali proti koncu dneva si po možnosti  kupimo priljubljeno čokoladico, bombon, .. Kot nagrada za uspešen dan, čeprav ga mogoče še ni konec.

- Izogibajmo se negativnim novicam in  neugodnemu (črnemu)premišljevanju. Raje pojdimo na sprehod, mogoče stran ali dve dobre knjige, klepet z najbližnjimi. Tudi spanje bo vsled tega prijetnejše, ker ne bo “katastrofalnih” novic, ki jih širijo ljudje in mediji.

- Zahvalimo se v mislih za lepo preživet dan sebi in drugim. Na mestu je mogoče odločitev, da bo jutrišnji dan vsaj tak, če ne še boljši. Pač, ker je odvisen od naše svobodne volje.