TA ČAS, NAŠ ČAS

       Kaj se je zgodilo z nami , s človekom ............ Vse bolj se zapiramo vase, z rokami prekrižanimi na prsih, nezavedno odganjamo ljudi od sebe. Kot da smo pozabili, da je tudi naša bit del skupnosti., ki je na nek način povezana. Prevečkrat pozabljamo, da če trpi eden, to občutimo vsi. Pomislimo na svoje bližnje,na svojo družino, pred katerimi težko skrijemo bolečino, veselje, žalost, trpljenje in osamljenost. A dejstvo je, da ljudje postajamo čedalje bolj osamljeni in zavoljo tega velikokrat životarimo. Pa vendar, kdo je dejansko kriv za našo osamljenost, ki ima zagotovo več obrazov?  Res je, da vsakdo potrebuje trenutek samote, prostor zase, da se odmakne od okolice, ki ga izčrpava. 

   Samota je odlična priložnost za nabiranje energije, povrnitev zbranosti, refleksijo o samem sebi. Če je dandanes, v tem stoletju, tukaj in sedaj, ob poplavi družabnih omrežij osamljenosti preveč, je samote premalo ! Kot, da se ne znamo ustaviti in vzpostaviti konstruktivnega dialoga sami s seboj, določiti lastne smernice in začutiti svoje lastne , nujne potrebe. 

    Za nami so prazniki, ko s(m)o , nekateri bolj, začutili osamljenost. Žal praznični čas zbuja spomine in ustvarja nasprotje med tem, kar čutimo v sebi in okolico. Občutek da smo sami, je toliko večji, če smo v družbi ljudi, ki  kažejo nepopisno zadovoljstvo, so glasni, rajajo in so srečni. A tudi ta sreča je lahko videz, maska. Pa vendar nič manj ne boli.  Žebelj v krsto zabijejo še številni filmi, glasba, .. polnih podob in sporočil, popolnih družin, idilike, romantike in srečnih koncev.  

   Morda je ravno začetek leta, čeprav ga krasi “zlovešča” trinajstica, danes je pa še trinajsti dan, priložnost za preobrat, za “tveganje”, da začnemo na svet gledati z drugačnimi očmi, s pozitivno mislijo, tako nase, kot na okolico. Da se v družbi, krogu svoje družine in prijateljev vidimo koristne in enakopravne. Morda je pa najpomembneje to, da nam uspe najti svojo vizijo, ki jo postavimo na svojo pot, kot majčken, jasen cilj.    Pa srečno !

POGUBA

      Alkoholizem je težka bolezen ki prizadane vso družino in okolico. V družini kjer je prisoten alkohol je kaos. Strah pred vsem in vsakomur. Sram pred tem da bi kdo izvedel. Psihično, spolno, verbalno nasilje. Nestabilnost. Nepredvidljivost. Najbolj so prizadeti otroci.
      Otrok se uči o svetu v svoji družini. Starši mu dajo vzgled in informacije o življenju. V matični družini se otrok nauči kako živeti. Vse kar tam vidi, čuti in občuti, vzame kot normalno in prav. To je zanj življenje. Tam se nauči kako komunicirati, reševati probleme, skrbeti zase, se veseliti, ljubiti, živeti. Tam spozna svojo vrednost.
     V družini kjer je alkoholik se vsa družina ukvarja z alkoholikom, otroci pa so odrinjeni na rob. Ustvarijo si popačene podobe o svetu, predvsem pa o sebi. Zato se le stežka prebijajo skozi življenje, ne vede zakaj. Tipični otrok alkoholika je negotov, ima nizko samozavest, občutek osamljenosti, brezizhodnosti, stiske, ljudje ga vedno znova zapuščajo, zlorabljajo. Čuti da nikamor ne spada, da ga nihče nima rad in misli da je z njim nekaj narobe. Ima težave v intimnih razmerjih, odvisen je od odnosov, ter velikokrat tudi od drugih substanc. Zapleta se z problematičnimi in nasilnimi ljudmi, kjer podoživlja svoje otroštvo, saj je to spoznal kot normalno. Vztraja v bolnih odnosih, kjer hoče dobiti tisto, česar ni dobil v svoji matični družini. Počuti se kot žrtev. Potrebuje pomoč, ne glede na to koliko je star.
     Program 12-korakov, Al-Anon, AA, daje upanje. Pomaga ponovno odrasti in se naučiti živeti to življenje kot zdrava, samostojna oseba. Začenjajo se dogajati  čudeži, ko stopiš na pot 12-ih korakov.

ČAS V ODNOSU

    Toliko je govora o politiki, gospodarstvu, športu, glasbi, službah, … pa v vsej tej naglici in poplavi dela ter informacij, kdaj zares pomislimo o nas samih, bližnjih, o odnosu, zvezah ? Velikokrat ostane le pri  besedah sočutja, ljubezni, spoštovanja…. . Kaj pa sploh to v praksi je ? Kako živimo, da gre v slo. vsak tretji zakon narazen, vsaka druga zveza pa razpade. Nato pa pod krinko samoprevare … poskrbeti moram zase in otroke, trpijo vsi.

Iz tega vidika sem zbral nekaj praktičnih dejavnikov, ki zmorejo kar zamajati, ali pa utrditi zveze. V večih točkah se najdemo, bolj se je potrebno zamisliti.

1. Družina in prijatelji

Družina in  prijatelji predstavljajo velik del našega življenja – in to že od nekdaj, še preden smo se spoznali. Slabi odnosi z družino in prijatelji naše boljše ali slabše polovice lahko torej poskrbijo za kar nekaj trenja v  razmerju ali pa  zvezo celo pripeljejo do konca.

Seveda razumemo, da smo ljudje različni in da vam vsi preprosto ne morejo biti všeč – še posebej njena najboljša prijateljica, ki je včasih prava kokoš, ali njegova mama, ki vas vedno uči, kako pospraviti stanovanje – a zavoljo  razmerja se splača potruditi in poskrbeti, da bomo z njenimi ali njegovimi najbližjimi vsaj vljudni in se z njimi ne bomo po nepotrebnem zapletali v konflikte.

2. Stres

V prvi fazi  razmerja se nam bo morda zdelo, da smo kot par skriti v nekakšen ovoju ljubezni – in  nič ne more ločiti ali spreti. A resnični svet žal deluje nekoliko drugače in kaj kmalu se začnemo spopadati tudi s stresnimi situacijami, ki zadevajo le enega izmed vaju, sploh ko pridejo otroci.

Skoraj zagotovo se  vsaj enkrat spopadamo s stresno situacijo s področja financ,  večkrat se spremo glede gospodinjskih opravil,  vzrok sporov pa so lahko tudi pretekla razmerja.

Tem konfliktom se je pravzaprav težko izogniti, zato je morda najbolje, da se čim prej postavimo na realna tla in lotimo konstruktivnega reševanja  težav.

3. Zasledovalci, iskalci

Par pomeni dve osebi – če pa se v  razmerje vztrajno vklaplja še tretja, se to najverjetneje ne bo končalo dobro. Ima eden  malo preveč dobrega prijatelja ali prijateljico nasprotnega spola? Ali pa gre morda celo za bivšega partnerja ali partnerko? To lahko kaj hitro načne  razmerje, zato se  priporoča stvari ustaviti, predno bo prepozno.

Kako? Zasledovalcu ali zasledovalki jasno povedati, da ni potrebe po tovrstnosti, pri tem pa ne biti preveč vljuden, saj se v tem primeru lahko zgodi, da sporočilo ne bo dovolj jasno razumljeno.

4. Nadležne navade

Nihče ni popoln – in to zagotovo velja tudi za  partnerja, kajne? Nekatere neprijetne navade vas sčasoma začnejo vse bolj motiti, čeprav gre za stvari, ki pravzaprav sploh niso pomembne. Vaš življenjski sopotnik nenehno pušča odprto zobno pasto? Izbranka za naš okus nosi preveč ličil? …  Vse to so malenkosti, ki  sčasoma lahko začnejo presedati.

Ne pustimo, da bi takšne malenkosti zagrenile  razmerje – če  gre nekaj na živce, je  najbolje, da se to jasno pove. Če bomo imeli srečo, bo partner z nadležnim početjem prenehal, v nasprotnem primeru pa se bo sprostilo vsaj nekaj negativne energije in zamere ne bomo nabirali v sebi, kjer bi eksplodirala v najmanj primernem trenutku.

5. Preveč udobja

Razumljivo je, da smo s časom nekako čedalje bolj povezani in vse bolj navajeni en na drugega, to pa s seboj prinaša tudi več, včasih kar preveč udobja. Napr. V začetku zveze ona namreč niti v sanjah ne bi dopustila, da bi jo partner zalotil nedepilirano, on pa se v posteljo nikdar ne bi odpravil neumit.

A čas prinese marsikaj in pride do nezdrave sproščenosti. Sproščenost sama po sebi seveda ni nič slabega, ravno nasprotno, a ko ta preraste v zapuščenost, ki se ji pridruži še rutina, je zveza na slabi poti. Zato je fajn pravočasno poskrbeti, da ne bomo en drugemu postali le sostanovalci v stilu dveh prijateljev.

6. Povsem različni cilji

Ljudje smo različni, prav tako različni pa so tudi naši cilji. Seveda ni nič narobe s tem, da imamo nekoliko različne poglede na življenje in tudi različne cilje, a če so cilji enega v popolnem nasprotju s cilji drugega, to lahko hitro pripelje do težav v razmerju.

Če si ona denimo želi družine, on pa predvsem kariere, se zveza najverjetneje ne bo obnesla – enako pa velja tudi v primeru, da on raje ostaja doma, ona pa bi rada življenje izkoristila do zadnjega trenutka. Kaj kmalu bosta  življenji vse bolj ločeni, kar zagotovo ni dober temelj za razmerje.

Rešitev je pravzaprav le kompromis, pa še to le v primeru, da je za to obojestranska pripravljenost in da je kompromis sploh mogoč – če se bo eden zaradi drugega moral odreči svojim željam in ciljem, to na dolgi rok zagotovo ne bo dobro.

7. Preteklost

Razen če smo se pravkar rodili, je za nami zagotovo že kar nekaj preteklosti, kar je seveda povsem razumljivo. Prav tako razumljivo je tudi, da se želimo iz svoje preteklosti in predvsem napak, ki smo jih  storili v njej, nekaj naučiti – precej manj razumljivo pa je, če živimo v preteklosti in svoje sedanje razmerje nenehno primerjamo s prejšnjimi.

Enako velja tudi za obstoječe razmerje. Je eden  v prvi fazi  poznanstva storil kakšno napako? Če bomo ta spodrsljaj pogrevali ob vsakem prepiru, se  zvezi ne piše nič dobrega. Če smo se namreč odločili, da neko napako oprostimo, jo skušajmo tudi pozabiti – ali pa je vsaj je omenjajmo ob vsaki priložnosti. Le tako se bo razmerje lahko osredotočilo na prihodnost, kar je tudi edina pravilna odločitev.

8. Spolnost

Katera  naj ne postane rutina in nekaj samo po sebi umevnega. Razvijajmo, negujmo to področje, ki daje težo zvezi. Spolnost sama po sebi ni poglavitni dejavnik za dober odnos, je pa eden od ključnih .

 Prisluhnimo sebi, partnerju, svojim in potrebam drugega. Usklajujmo iščimo prave poti ali alternative, katere naj bodo v veselje obema. Ne odrivajmo tega na stranski tir, kot nekaj drugotnega. Spolnost je čudovito področje s katerim se mogoče ne izgubi veliko, pridobi pa ogromno.

9. Preveč ali premalo samostojnosti

Gre za eno izmed najpogostejših težav v razmerjih, saj se nemalokrat zgodi, da je eden izmed partnerjev preveč ali pa premalo samostojen. Premalo samostojnosti seveda prinaša številne težave, saj se drugemu partnerju pogosto zdi, da ga njegova boljša ali slabša polovica kar nekako duši.

A tudi preveč samostojnosti ni vedno dobro, saj drugi partner hitro dobi občutek, da se ga pravzaprav ne potrebuje in da nima nobene pomembnejše vloge. Poiskati pravo ravnotežje na lestvici samostojnosti je včasih zelo težko, a z malo truda in veliko komunikacije  bo zagotovo uspelo

NASILJE

    Časi so kakršni so, prisega ter spodbuja se ljubezen, prijaznost, ...  vse več pa je nasilja. V šoli, na delovnem mestu, doma, na ulici in jaz mislim, da je za nasilneža značilno, da ima zelo nizko samozaupanje in da živi pod stresom. Boji se, da bi mu drugi ljudje vzeli moč, zato jih zavrača. Nasilno vedenje je obrambna reakcija, saj z njim nasilnež skriva svojo lastno bedo. Strah in grozo vzbuja pri drugih ljudeh, sam pa daje s svojo predrznostjo vtis, da se ničesar ne boji. Nenehno išče različne načine, ki bi ji omogočili s pomočjo sile narediti vtis na druge ljudi in hkrati doseči želene cilje.              

     Nasilnež vidi v resnici povsod nevarnosti. Zdi se mu, da ga ljudje napadajo. Svojo nasilnost opraviči kot odgovor na “napade” drugih, saj meni, da ima pravico do samoobrambe. Nasilnež je maščevalen, ne spoštuje meja in se nikoli ne umakne pred konflikti. Konflikte povzroča sam ter jih še dodatno poglablja z uničujočo nasilnostjo, s čimer spravlja ljudi v stresno situacijo. Nasilnež ljudi s svojim vedenjem in odnosom do njih, prizadane. Do njih je ironičen in nasilen, vse skupaj pa pripomore k ustvarjanju sovražnega vzdušja in k pridobivanju sovražnikov. Nihče si ne želi nasilnega človeka za svojega prijatelja, zato se ljudje prenehajo zanimati zanj, ne poslušajo ga več in na splošno ne iščejo stikov z njim. Nasilnež tako izgublja zaupanje in ugled. Ljudje se ga bojijo. Nihče se ga ne upa razjeziti z nasprotovanjem njegovim odločitvam ali s posredovanjem slabih novic. Laskaju mu. 

   Dolgoročno gledano ostane nasilnež oseba brez informacij, saj se pričnejo različni dogodki odvijati mimo njegove vednosti. Trpi zaradi osamljenosti in občutka prikrajšanosti, kar prispeva k še večji nasilnosti. Nekateri  se nasilnežu zoperstavijo z nasilnostjo, kar povzroči pri njem občutek, da je nasilja vedno več ter da postaja možnost fizičnega obračuna neizogibna. Zaradi svojega vedenja, nesposobnosti molčanja, poslušanja in dopustitve, da stvari minejo same od sebe, se stanje dramatično poslabša. 

   Nasilnež ni pripravljen spremeniti svojega vedenja, saj mu  tako vedenje omogoča uspeh. Manipulacija !  Žrtve močno prizadane, povzroči jim travme in trpljenje. Ob tem se ne počuti več ogroženega ter občuti olajšanje .  In to je dobesedno obsedeno stanje,  abota- norost , začarani krog, kjer je rutina, nagon po preživetju, daleč od sprejemljivih čustvovanj.  Kaj s takim ? Molit za njega, da uvidi problem, vse drugo je prelaganje odgovornosti, kot prelaganje jabolk. Na koncu vedno ostane ena gajbica izpraznjena. Dokler priznanja ni, naj nasilnež ima kar želi.

SPREJEMANJE

     Pa pojdimo … mogoče zadnji prispevek tu, ali pač. Vsekakor pa naj bi bilo tole ena pika na i, dogodkom, razmišljanju, dejanjem. Grem v stilu, navdihu iz SP, kjer v priliki o izgubljenem sinu, kateri je bil v skrajni agoniji, lahko doumimo pomembnost načina; Šel je vase!! Ja, zamislil sem se, poglobil do obisti in še dlje.

    Menim, da je sprejemanje  tako pomembna stvar, da bi jo lahko poimenovali “prvi zakon osebne rasti”. Sprejemanje preprosto pomeni to, da vidimo stvar, človeka, zadevo, .. takšno kot je in rečemo: “Tako je”.

Sprejemanje ni odobravanje, strinjanje, dovoljevanje, pooblaščanje, kaznovanje, rivalstvo, dogovarjanje, vdanost, sočutje, podpiranje, potrjevanje, ohranjanje, zagovarjanje, odtegovanje, preverjanje, krepitev, vzgajanje, opogumljanje, pospeševanje, promoviranje, dodajanje, dajanje potuhe ali kaj podobnega.

Sprejemanje pomeni reči: “To je tako kot je, in kar je. Je tako kot je.”  Lahko dojamemo sprejemanje?

     Dokler resnično ne sprejmemo vsega, ne moremo videti jasno. Vedno bomo gledali skozi filtre, “treba je”, “morali bi”, “nujno je”,  predsodkov.

Ko se realnost spopade z našo predstavo o tem, kakšna bi morala biti realnost, realnost vedno zmaga. Spustimo nekaj v prepričanju, da gravitacija ne bo delovala. Vseeno bo padlo. Tega ne maramo (to je, imamo težavo, da bi to sprejeli), zato se, ali spopadamo z realnostjo in postajamo vznemirjeni, ali pa se od nje odvrnemo in postanemo ne-zavedni. Če smo vznemirjeni ali ne-zavedni - ali pa če zaradi neke stvari nihamo med tema dvema - se lahko vprašamo: “Kaj pri tem ne sprejemam?”

Sprejemanje ni stanje pasivnosti ali nedejavnosti. Ne pravim, da ne moremo spremeniti sveta, nadomestiti slabo z dobrim, zlo z dobroto. Sprejemanje je dejansko prvi korak k uspešnemu delovanju. Če ne sprejmemo situacije takšne kot je, potem bomo imeli težave pri njenem spreminjanju. Še več, če ne sprejmemo situacije, potem nikoli ne bomo resnično vedeli, če je situacijo potrebno spremeniti.

     Ko sprejmemo, se sprostimo; dopustimo; postanemo potrpežljivi. To je prijeten položaj, tako za sodelovanje kot za odhod. Ostati in se boriti (celo za smešne stvari: kolikokrat smo resnično trdno poskušali doseči dobro počutje?) ali zbežati z gnusom ali v strahu ni ravno izpolnjujoč način življenja. Je pa neizogiben rezultat ne-sprejemanja.

Vzemimo si nekaj trenutkov in premislimo o situaciji, s katero nismo zadovoljni - ne o največjem bremenu v življenju, ampak le o preprostem dogodku, zaradi katerega smo čemerni. Sprejmimo vse v zvezi s to situacijo. Naj bo tako kot je. Kajti, navsezadnje je tako, ali ne? Poleg tega se bomo bolje počutili, če jo sprejmemo.

Potem ko jo sprejmemo, in vse v zvezi z njo, je še vedno verjetno ne bomo marali, vendar pa jo lahko nehamo sovražiti ali se je bati. V najslabšem primeru bomo sovražili ali se bali nekoliko manj.

    To je resnična vrednost sprejemanja: glede življenja in sebe se počutimo bolje. Vse, kar je rečeno o sprejemanju, se nanaša na stvari, ki smo jih naredili (ali pa pri tem nismo uspeli). Dejansko je vse, kar smo rekli o sprejemanju uporabno še posebej za naša presojanja o sebi.

Vse stvari, za katere menimo, da bi jih morali storiti, pa jih nismo, in vse kar smo storili, pa menimo, da ne bi smeli, enostavno sprejmimo. Pač naredili smo (ali pa ne). To je realnost. To je tisto, kar se je zgodilo. Preteklosti ni mogoče spremeniti. Lahko se z njo borimo, ali pa se delamo, da se to ni zgodilo, ali pa to sprejmemo. Predlagam zadnje. Življenje v krivdi, strahu in ne-zavedanju je najmanj ne preveč veselo.

Celo prvovrsten redoljub kot Sv. Pavel je priznal: “To, kar bi moral narediti, ne naredim, in tistega, kar ne bi smel, storim.” In to je človek, ki je vedel, kaj mora delati! Naslednjič, ko odkrijemo, da delamo nekaj, kar ne bi “smeli”, ali pa, ko ne bomo nekaj naredili, kar bi “morali”, to lahko prav tako sprejmemo.  

Ko se nahajamo že pri tem, potem lahko prav tako sprejmemo vse naše bodoče prestopke zoper tisto, kar bi “morali”, na tem svetu. Naredili bomo prestopke. Ne, da nujno odobravamo prestopke. Ampak sprejemamo dejstvo, da človeška bitja počnejo takšne stvari; in če še nismo sprejeli našega človeštva - z vso veličastnostjo in neumnostjo, ki je v njem - potem je mogoče sedaj dober trenutek za začetek.

   Ko se nahajamo v stanju ne-sprejemanja, se je težko učiti. Stisnjena pest ne more sprejeti darila in stisnjena psiha - trdno odločena proti realnosti, ki se je ne sme sprejeti - ne more z lahkoto sprejeti lekcije.

Sprostimo se. Sprejmimo to, kar se že odvija - najsi to počnemo mi, ali nekaj izven nas. Nato poiščimo nauk. Zagotovo ne bomo uživali v vsem, kar se odvija v življenju, lahko pa uživamo ob dejstvu, da je, ne glede na to, kaj se dogaja, “tu nekje skrit nauk.” . Brez sprejemanja, da smo le ljudje in ne svetniki, nauka ne bomo našli.

POT ALI CILJ

    V  življenju pride čas, ko končno dojameš ... Ko se, sredi vseh svojih strahov in svoje norosti, nenadoma ustaviš na mestu in glas nekje v tvoji glavi zakriči ... DOVOLJ! Dovolj bojevanja in joka in obtoževanja in mučenja, da bi se obdržal. Nato si, kot otrok, ki se umiri po izbruhu, obrišeš solze in začneš na svet gledati z drugačnimi očmi  ... To je tvoje prebujenje.  Zaveš se, da je čas, da prenehaš upati in čakati, da se bo nekaj spremenilo ter da se bosta sreča in varnost čudežno pojavili na obzorju. Zaveš se, da v resničnem svetu ni vedno pravljičnih koncev in da se mora vsako zagotovilo »srečno do konca svojih dni« začeti s tabo ... In v procesu se skozi sprejemanje rodi občutek jasnosti. Prebudiš se v dejstvo, da nisi popoln in da te ne bo vsakdo vedno ljubil, cenil,.. ali odobraval tega, kdo ali kaj si ... In to je v redu. Pravico imajo do lastnih pogledov in mnenj  .

    Naučiš se, kako pomembno je ljubiti in spodbujati sebe ... In v procesu se skozi samo-sprejemanje rodi na novo najdeno zaupanje. Prenehaš se pritoževati in kriviti druge ljudi za stvari, ki so ti jih naredili – ali ki jih niso naredili zate – ter se naučiš, da je edina stvar, s katero lahko računaš, nepredvidljivo. Naučiš se, da ljudje ne govorijo vedno tega, kar mislijo, in da ne mislijo vedno tega, kar govorijo, ter da ne bo vedno vsakdo tu zate in da ni vedno vse o tebi... Tako se naučiš postaviti zase in poskrbeti sam zase ... In v procesu se skozi zanašanje nase rodi občutek varnosti.

Prenehaš obsojati in kazati s prstom ter pričneš sprejemati ljudi take, kot so, ter se naučiš spregledati njihove pomanjkljivosti in človeške spodrsljaje ... In tako se skozi odpuščanje rodi občutek miru in zadovoljstva. Naučiš se odpreti novim svetovom in drugačnim pogledom. Na novo prevrednotiš in na novo opredeliš, kdo si in za kaj se resnično zavzemaš.

    Naučiš se razlike med hoteti in potrebovati ter pričneš opuščati doktrine in vrednote, ki si jih prerasel ali ki jih nikoli sploh ne bi smel ponotranjiti. Naučiš se, da sta moč in slava v ustvarjanju in prispevanju, in prenehaš manevrirati skozi življenje samo kot »potrošnik«. Naučiš se, da načela, kakršni sta poštenost in integriteta, niso zastareli ideali minule ere, temveč malta, ki drži skupaj temelje, na katerih si moraš zgraditi življenje. Naučiš se, da ne veš vsega, da ni tvoje delo rešiti svet ter da ne moreš naučiti prašiča peti. Naučiš se, da je edini križ, ki ga moraš nositi, tisti, ki si ga izbereš, ter da mučenike zažgejo na grmadi. Nato se učiš o ljubezni. Naučiš se gledati na razmerja, kot dejansko so, ne kot bi ti rad, da bi bila. Naučiš se, da sam ne pomeni osamljen.

    Prenehaš se truditi, da bi nadzoroval ljudi, situacije in izide. Naučiš se ločevati med krivdo in odgovornostjo ter se zaveš pomembnosti postavljanja mej in učenja, naučiš se reči NE. Prav tako se prenehaš tako zelo truditi, da bi zgladil stvari in zanemarjal svoje potrebe.

   Naučiš se, da v življenju večinoma dobiš tisto, kar verjameš, da si zaslužiš, ter da je večina življenja resnično prerokba, ki se izpolnjuje. Naučiš se, da se je za vredne stvari vredno potruditi ter da je želeti, da bi se nekaj zgodilo, nekaj drugega kot delati v smeri, da bi to naredil.

     Kar je še bolj pomembno, naučiš se, da potrebuješ za to, da bi dosegel uspeh, smer in vztrajnost. Naučiš se tudi, da nihče ne more vsega narediti sam ter da je v redu tvegati in prositi za pomoč. Naučiš se, da je edina stvar, ki se je moraš resnično bati, strah sam. Naučiš se stopiti naravnost v in skozi svoje strahove, ker veš, da lahko preneseš vse, kar se bo zgodilo, ter da se z vdajo strahu odpoveš pravici živeti življenje pod lastnimi pogoji. Naučiš se boriti za svoje življenje in ne zapravljati ga živeč pod oblakom viseče obsodbe. Naučiš se, da življenje ni vedno pošteno, da ne dobiš vedno tistega, kar misliš, da si zaslužiš, ter da se včasih slabe stvari zgodijo nič hudega slutečim, dobrim ljudem ... In naučiš se, da tega ne vzameš vedno osebno.

    Naučiš se, da te nihče ne kaznuje ter da vse ni vedno krivda nekoga. Je samo življenje, ki se dogaja. Naučiš se priznati, ko nimaš prav, ter graditi mostove namesto zidov. Naučiš se, da morajo biti negativna čustva, kot so jeza, zavidanje in zamera, razumljena in preusmerjena, ali pa bodo zadušila življenje v tebi in bližnjih.  Naučiš se biti hvaležen in najti zatočišče v številnih majhnih stvareh, ki jih jemljemo za same po sebi umevne, stvareh, o katerih milijoni ljudi po svetu lahko samo sanjajo: poln hladilnik, čista tekoča voda, mehka topla postelja, dolga vroča prha.

Nato začneš sam prevzemati odgovornost zase in obljubiš si, da se ne boš nikoli izdal ter da se ne boš nikoli, res nikoli, zadovoljil z manj .

Na koncu se, s pogumom v svojem srcu, odločiš, globoko vdihneš ter začneš oblikovati življenje, kakršnega želiš živeti in najbolje kot zmoreš.

ČUSTVA

     Jeza, žalost, strah, veselje, ljubezen, presenečenje, sram… čustva oblikujejo naše življenje. Zaradi njih je naš vsakdan prijeten ali neprijeten. Čustva nam življenje popestrijo ali zagrenijo. Določajo naš uspeh, učinkovitost in srečo, odvisno pač od tega, kakšne narave so in kako se z njimi soočamo.

   Oxfordov angleški slovar navaja naslednjo definicijo: »Čustvo je vsako razburjenje ali beganje uma, občutka, hrepenenja; vsako vihravo ali vznemirjeno duševno stanje.« A na praktični ravni vsi zelo dobro vemo, kaj čustvo pomeni in kako vpliva na naše življenje. Občutimo lahko ogromno različnih čustev, od najenostavnejših (strah, ljubezen, veselje, žalost, …), do tako imenovanih sestavljenih čustev (krivda, ljubosumje, …). Žal nas o pomenu čustev in ustreznemu soočanju z njimi nikoli niso posebej učili, rezultat tega si lahko pogledamo na naslovnih straneh dnevnega časopisja.

    V starih časih so bili ljudje prepričani, da se Sonce vrti okoli Zemlje, saj so se zanašali na tisto, kar je izgledalo, bilo vidno, na zunaj – resnica pa je, kot vemo, ravno nasprotna. Dokler so naši predniki verjeli, da je Zemlja središče vsega, toliko časa niso mogli napredovati v poznavanju vesolja. Povsem enako je danes z razumevanjem človekovega čustvenega sistema. Ljudje verjamejo, da so naša čustva rezultat dogodkov, ki jih doživimo v zunanjem okolju. Skoraj vedno mislimo, da se najprej nekaj zgodi, in ta dogodek v nas prebudi določena čustva. Čeprav je tako videti na zunaj, pa je resnica, tako kot v vesolju, ravno nasprotna. In dokler bomo verjeli, da so naši občutki in čustva odvisni od zunanjih okoliščin, bo napredovanje v poslovnem in zasebnem življenju počasno.

    Smo se naprimer ob  zadnjem nenadzorovanem izbruhu jeze vprašali, od kod vendar vsa ta čustva izvirajo, potem bomo mogoče v naslednjih besedah našli odgovor: »Ljudje smo tisto, o čemer razmišljamo. Vse, kar imamo, smo ustvarili s svojimi mislimi, z njimi ustvarjamo svet.« Misli so zelo pomemben dejavnik v našem čustvenem življenju. Z vsako mislijo, ki vznikne v našem umu, predramimo določeno čustvo. Kakšno je to čustvo, je precej odvisno od tega, kako smo misel obarvali. Če recimo nekega večera v sobi zagledamo velikega, črnega pajka, se v nas najprej oblikujejo misli. Te se v glavnem negativne, v tonu: »Joj kako grd pajek, zagotovo je nevaren!« in se v trenutku soočite z negativnim čustvom strahu, ki nas ohromi in pogosto sproži še mnoga druga zavirajoča čustva. Lahko pa so te misli pozitivne, recimo: »Kako čudovito, zvečer prinaša pajek srečo!« in v vas se prebudijo pozitivna in odobravajoča čustva.

    Če torej drži, da čustvo prebudi misel, potem ni res, da nas  je recimo prijatelj razjezil. Prijatelj je storil, kar je storil, nas so v bistvu razjezile naše lastne misli, s tem, ko se naša pričakovanja niso ujemala s tistim, kar smo dejansko prejeli. Ni res, da nas je partner prizadel. Partner je naredil, kar je naredil, vse ostalo pa smo si s svojimi mislimi povzročili sami. S tem, ko verjamemo, da nas nekaj ali nekdo pripravi, do neprijetnih čustev, se samodejno označimo kot žrtev zunanjih okoliščin in ne le to, da za svoje počutje in čustva ne bomo prevzeli odgovornosti, tudi spremeniti jih ne bomo mogli in ustvariti nova, takšna, ki nam bodo koristila v življenju.

    Včasih nam čustva povzročajo tako globoke stiske (potrtost, jezo, ljubosumje, tesnobo), da bi se jih najrajši za vselej znebili. Smo že kdaj razmišljali, kako bi izgledalo življenje brez čustev? Ko še niso poznali drugih metod, so nevrologi uvedli zdravljenje duševnih bolezni z lobotomijo . S tem so pacienta »odrešili« čustvenih muk in negativnih čustev, kar pomeni, da ni občutil več nobene stiske, žalosti, jeze, strahov, tesnobe in vseh drugih negativnih čustev. Takšen poseg je bil seveda zgrešen, saj so človeka obenem »oropali« tudi za vsa pozitivna čustva, pravzaprav za večino njegovega čustvenega življenja.

Predstavljajmo si življenje, ko bi na vsak dogodek gledali povsem neprizadeto, hladno in odmaknjeno? Zavedati se moramo, da so taka pozitivna kot negativna čustva del nas in da ima njihov obstoj nek razlog. Pozitivna čustva nam sporočajo, da smo na pravi poti, da delamo prav in nas spodbujajo, prav tako pa imajo tudi negativna čustva pomembno in koristno vlogo.

     Če so negativna čustva pomembna in koristna, zakaj potem omejujejo moje življenje? Zakaj me zavirajo in me puščajo na cedilu, takrat ko je to najmanj potrebno? Prvi razlog je ta, da čustev ne razumemo (nismo čustveno pismeni) in drugi, še bolj odločilen, ker se ljudje s čustvi pogosto enačimo. Z njimi istovetimo svoj ‘jaz’, in prav to je tisto, kar najbolj oteži situacijo.

Velja sprejeti da mi nismo naša čustva. Smo človek, ki doživlja svojevrstno izkušnjo. Če nas je denimo strah, ne pomeni, da smo strahopetec, temveč nekdo, ki doživlja čustvo strahu, zaradi svojih misli, ki zbujajo strah. Če smo jezni, ne pomeni, da smo agresivneži, temveč nekdo, ki se sooča s čustvom jeze, ker v njem prevladujejo »jezne misli«. Če bi svoj ‘jaz’ ločevali od čustev, potem se jih ne bi več bali, jih ne bi zavračali, se jim ne bi izogibali, ampak bi jih sprejeli kot učitelje, ki nam sporočajo, kje smo skrenili iz poti in kako se obrniti v pravo smer, k bolj polnemu življenju