Vidik, ki ga želim tokrat izpostaviti ja naša primarna želja/potreba po prijetnosti, ki smo jo doživljali ali le želeli, kadar smo se počutili solidno, ko smo dajali, prejemali ali pa si to le želeli.
Recimo v obdobju, ki sledi mladostni zagnanosti, velikokrat nismo več tako radodarni v dajanju, pa tudi sprejemamo težko zaradi naših pričakovanj in/ali zahtev. Zaradi preživetih in doživetih negativnosti, tudi zaupamo težko in prijetnost je skromna. Vseeno pa neizmerno hrepenimo po tem. Če skušamo priti do teh prijetnosti, ki delajo življenje polno, po bližnjici, na lažji način, velikokrat nezavedno manipuliramo s seboj in drugimi. Težko si je zavoljo vseh krivic in zamer priznati resnice in hibe o sebi, o našem deležu v ožji ali širši skupnosti. Zato se največkrat krivda ali odgovornost za nastalo, preloži na drugega. Če je drugi, tisti odgovornež ali celo zloglasni krivec, smo seveda mi nedolžni - torej smo žrtve. Vloga žrtve pa nam dovoljuje, da si rečemo; imam pravico da zadovoljim svoje individualne potrebe, se imam kjub vsemu dobro, da se počutim živ, vesel, sprejet. Vsled tega si nemalokrat dovolimo dejanja, ki nam ta stanja omogočajo, ob tem pa ne pomislimo, da z načini za dosego le-tega, tudi koga prizadenemo. Tu se pojavljajo tudi občutki krivde, sploh če s temi načini nek ni v redu.
Včasih ni prijetnosti, je odtujenost od sebe od bližnjih in kaj lahko je razlog v tem, da sami premalo ali na nepravi način dajemo in ne sprejemamo, ne vidimo tega, kar se nam dobrega nudi. Tu se spomnim misleca, ki pravi; Če bi toliko pozornosti in besed posvetil svojim bližnjim, kot sem jih drugim, bi bilo vse le korak, dva od popolnosti.
0 komentarji:
Objavite komentar